Bud in Pešta 2008_part 2

Naslednji dan smo vstali ob nesramno zgodnji uri - pol osmih - in si po krepčilnem zajtrku odpravili z tramvajem vozit, ker se nam je zdelo blazno krasno, da se vozimo s tramvajem. Hoteli smo na grad Buda in smo pešakali v največji vročini na nek kucelj, pogledali cerkev v votlini in na koncu izvedeli, da smo prisopihali na Citadelo, najvišji “hrib” v bližnjem okolišu. Z njega smo imeli prelep razgled na sosednji kucelj, na kateremu je stal prej omenjeni grad. Vmes pa seveda dolina. Ker smo bili krepki (lačni kot pes) in polni energije (švicali kot pes) smo se kar peš (itq ni bilo tam tramvaja/vlaka/avtobusa/trole/metroja - mogoče rikše tut ne ) odpravili na dolgo dolgo pot (nisem se hotla zgubit, sam se mi zdi da so Donavo prestavli nekam, jest nič kriva). Po skrajno kratkem ogledu smo šli “in das Centrum” jest pristno madžarsko hrano v McDonalds (nekateri pač ne jejo pic/filanih paprik/karkol s papriko/karkol, kar ni dunajski, pleskavica, kremenateljc ipd.). Nato smo se z metrojem odpravili v živalski vrt, kjer se je prav lepo uscalo kot iz škafa. Odločili smo se, da naredimo turo z tramvajem okrog mesta da kapljanje pojenja. Ko se je preljubi dežek skril, smo šli do Zoo, kjer smo našli zabaviščni park (predrag in še zapirali so ga, ker smo bili pozni kar). Tudi v živalski vrt nas niso več spustili (čudno, ne?). Razočarani smo šli na trg herojev, kjer naj bi nekdo (ne bom ga imenovala - štajerc pač) zapel in zaplesal, ker je izgubil stavo pri oslu - dvakrat (ja, bila je dolga vožnja zelo). Seveda se je po domače povedano - usral (in še zadnji info: stave še zeraj ni izpolnil: ja ti, če to bereš, nisem pozabila). Malce utrujeni (kar precej) smo se odkotalili do hostla, kjer smo ugotovili, da je moj pod-najemnik na pogradu (sem bla “zgoraj”) arhitekt. Seveda smo formirali perfektni polkrog okoli njega (kar naenkat je starejši, bolj okrogli gospod postal zanimiv - tudi pojasnjeno je njegovo posedovanje prelepega črnega jabučka (mac - mmm). Učili smo se iz njegovih napotkov. Gospod je imel več energije in nam je pripovedoval o super hip alter zbirališču za mlade - kao metelkova in da mormo it sploh ker je tko independent in sploh. Pa večina ni bla za to (nekateri rabjo lepotilni spanec). In smo malce udarili poker, jaz sem šla kar v mižale ker me je razmišljanje o orientaciji kar izčrpalo (hehehe) ostali so baje potlej nekaj počeli ??? poker kao. Samo nič ne verjamem

Je Tara res blond?

How-k.

Ime mi je Tara in sem blondinka. Večino dneva spim lepotilni spanec in jem, ampak samo fine stvari, pa še to le trikrat na dan, da se ne bo slučajno zredila. Sicer pa obožujem probiotični jogurt z 0,3 procenti mlečne maščobe in sveže jagode, ki jih poberem kar na vrtu. Pijem pa samo vodo, ker je to najbolj zdravo. Moje najljubše opravilo je zbujanje pozornosti. Seveda me vsak takoj opazi, saj imam prečudovite blond lase (oziroma so že kar beli, tako so blond). Sem prelepa, ko grem na sprehod ljudje že od daleč kažejo name in me občudujejo. Seveda vsak vpraša kdo sploh sem ampak se ne zmenim za njih obrnem glavo in ponosno odkorakam proč. Moji spremljevalci prijazno odgovarjajo na meni zastavljena vprašanja. Včasih dam komu kakšen avtogram na hlače, ampak to je bolj izjema kot pravilo. Vsi ugibajo moja leta ampak nihče ne ugane, saj sem kar visoka za mojo starost. Sploh če si okrog vratu zavežem rdečo rutico ne more nihče mimo mene, brez da bi se mu zaiskrile oči. Doma mi gre zelo na živce, če se moji sostanovalci neprestano ne ukvarjajo z mano. Če se kaj takega zgodi kar začnem metati stvari po tleh in trgati kar mi pride pod roke. Takoj je nekdo pri meni in se jezi. Jaz pa samo lepo pogledam in se delam neumno. Kmalu me začnejo božati in govorijo da jim je žal da so bili malo jezni. Tako zlahka jih ovijem okoli prsta, da je že kar smešno. Sicer je pa eden izmed mojih hobijev tudi tek. Plavanja sicer ne maram preveč, saj si zmočim lase in potem nisem več tako prečudovita. Pri teku pa se resnično sprostim. Zelo rada se tudi nastavljam. Obožujem fotoaparat in kamero, če pa sem kje v javnosti se naredim pa še sploh super krasno in vsi so nad menoj očarani. Saj nihče ne ve, da doma nič ne pospravim za seboj in samo svinjam po bajti. Pa nihče ni jezen name ker sem tako lepa ( oh ta privilegij lepote). Komaj čakam, da bom dovolj stara, da bom lahko ponoči zunaj. Zdaj me pošiljajo spat ob desetih - groza. Ravno ko se žur začne. Vendar mi obljubljajo, da dobim svojo hišo z ograjo na njihovem vrtu. Končno grem na svoje. Aja pa še to. Kot prava blondinka sem si dala narediti tatu. Nekaj časa se je kar precej poznalo, da je svež in tako so ljudje bili kar malo začudeni. Ampak zdaj se je vnesel in je vse v redu. Zelo sem zadovoljna s sabo. Našla sem tudi že prvo simpatijo iz sosednje vasi. Pa še to, neznansko me vznemirjajo kajti in surfi. Lepo vas pozdravljam in vam pošiljam moker poljub:

vaša Tara

p.s.: Še fotografije iz mojih prejšnjih fotoshootingov. Podpisala sem pogodbo z agencijo Kajakaja in obljubljam še več privlačnih slik v prihodnjosti. Častno tačko!

Bud in Pešta 2008_part 1

Nekaj izmed Klape™ se nas je odpravilo v prestolnico sosednje-ležeče države na kratek obisk-ogled. Po mukotrpni 9 in 1/2 urni vožnji z železniške postaje Ljubljana, via Hodoš (interna fora), do Delu Pu v Budimpešti smo se hitro odpravili menjati Evre v Forinte, kupili Budapest kartico (da nismo imeli težav s prevozom) in se vrgli na metro.

Ta nas je vse povaljane zagrete pripeljal do naše postaje, ki sem jo krstila kar za Lojzo (v resnici Blaha Lujza) in se odpravili iskati hostel, ki sem ga že prej rezervirala via e-mail. Zadeve seveda nismo našli, ker ni bilo nobene table na cesti, jaz pa sem seveda pozabila list z naslovom v Ljubljani. Prijazen prodajalec v 24ur shop nas je prijazno napotil v nič kaj ugledno sosednjo stavbo, kjer smo po vzponu v prvo nadstropje zagledali letak za Aboriginal Hostel (tako se je namreč imenoval). Malo me je stisnilo pri srcu, saj je od zunaj izgledalo bolj nikakvo, a se je vse kmalu spremenilo, saj nas je pozdravila prijazna mlada punca, ki v hostlu dela in nas povabila noter. Zadeva je bila bolj podobna velikemu stanovanju z sobami s pogradi in z enormno visokim stropom - kot da bi prišel k kolegu iz Budimpešte prespat za 2 dni - prijazno, domače, posteljnina je dišala po rožicah.

Potlej smo se odpravili raziskovati mesto. Ker dobro smo si pretegnili noge, si pogledali glavno modno ulico, vse mostove, poslikali miljon stavb in se utrujeni vrnili v hostel, kjer smo pogledali grozljivko (hostel - pa sploh ni ne vem kaj). Potlej smo šli pa kar spat, ker smo bli vsi povaljani od 9-urne vožnje z vlakom in pešakanju po Pešti.

zanimivo …

Skačem po tubi in iščem pomirjajočo muziko za chillout med učenjem okarina syle in najdem tole. Bom kar kopiraj-prilepi tekst pa bo (se opravičujem vsem ne-angleščinoznalcem):

The Blue Sky of Ljubljana, composed by Japanese ocarina performer Sojiro, portrayed the exuberate festivities he encountered when he visited Ljubljana, the capital of Slovenia.

Hmmm. In seveda pritisnem play. Zadeva sicer ni the best of okarina’s je pa vsekakor zanimiva, že zato, ker ima ime po naši prelepi visokoleteči beli prestolnici.

Še klik do razodetja:

Tako, še dva izpita izvem, enega danes nazaj dobila, pa enega in pol septembra in sem fertik. Po 27 pričakujte nove bloge, kajti takrat se u-skoro konča moja izpitna kalvarija za en mesec. In zapomnite se: ne učimo se za izpit, učimo se za življenje! (kao, pravjo…) ajde

deset taužnt

Pa ste le priklikali 10000. Jaz se trenutno pridno (m)učim za fax, tako da blog bolj kot ne sameva. Pa poglejte malo nazaj pretekle prispevke.

Pa še nekaj za vsak slučaj - for all Vendetta fans…

Naj bo znanje z vami, predvsem pa z mano. Hawk!

Opozorilo!!

Ker imam trenutno bizi bizi obdobje - ja fax pa izpiti - bom zdaj za enkrat malo potihnila tu na blogu … obljubljam pa naslednje prispevke za nazaj:

- dodala bom video za prejšnji improligaški post

- utrinki iz Budimpešte

- Tara, naša prelepa kužika z zelenim ušesom

- impro s starši - blaznosmešni impro večer

- moj prvi photoshooting ali tekmovanje v potrpežljivosti

- še kaj kar se bo umes zgodilo

… do takrat pa … pridni bod’te!

Če ne bomo brali, nas bo pobralo! (je rekel Pavček)

p.s.: Nevarno se bližamo številki 10,000 klikov na moji strani… hiphura za vas!

V razmislek in poduk!

Fakulteta za arhitekturo na Šajerskem

Šajerska je pravljična, fantazijska dežela iz znanega Tolkienovega romana Gospodar prstanov. Čudovita hribovita deželica, v kateri prebiva pridno, a dokaj ruralno ljudstvo hobitov. Manj znano dejstvo, ki ga Tokien v romanu ne omenja, je, da so med hobiti tudi arhitekti in da dežela premore celo fakulteto za arhitekturo (v nadaljevanju FA). V pričajočem, seveda prav
tako izmišljenem intervjuju lahko spoznamo nekatere izmed vodilnih arhitektov in rednih predavateljev na šajerski FA. Prvi med njimi je predavatelj, spoštovani G. Floflof, ki bo Novinarju zaupal nekatere svoje visokostrokovne poglede na arhitekturo in metode dela diplomskih komisij na tej fakulteti.

Novinar: Kaj menite o študentih na FA? So med njimi kakšni perspektivni bodoči arhitekti?
G. Floflof: Glupo vprašanje. Vsekakor so med njimi tudi sposobni, glede tega ni dvoma, vendar jih je malo. Le tisti, ki stojijo na trdnih tleh, spoštujejo šajersko arhitekturno tradicijo in Pločnikovo zapuščino ter ne fantazirajo o tem, da bodo spremenili sveta ali naredili kaj
novega. Predvsem je pomembno, da spoštujejo nas Predavatelje, da niso preveč domišljavi in da strpno prenašajo vsa naša duhovna izživljanja nad njimi. Iz takih bo še nekaj in taki se bodo prebili in vodili arhitekturo te dežele za nami ter skrbeli, da ostane taka, kot je.

Novinar: V pogovorni šajerščini obstaja za take primerno ljudsko ime “ritolizci”. Če bi vi osebno, na primer, sodelovali v komisiji pri zagovoru diplomske naloga mladega Normana Fosterja ali Santiaga Calatrava, kako predvidevate, da bi se zadeva iztekla?
G. Floflof: Pa ne bodite toliko zabiti. Osebno bi vsekakor poskrbel oz. storil vse, kar je v moji
moči, da tista dva idiota ne bi diplomirali oz. da ne bi postala arhitekta ..

Novinar: Zakaj?
G. Floflof: Glejte, ne maram se ponavljati, ne vem, ali ste leg luhi ali pa tudi neumni. Povedal sem že, kaj so zame lastnosti dobrega arhitekta: ubogljivost, resnost, konservativnost in odsotnost kakršne koli domišljije ali inovativnosti. Saj vsi vemo, da v arhitekturi ni več kaj novega povedati. Smo že povedali vse, kar je, in tukaj ni več kaj fantazirati ali si izmišljevati kaj novega. Omenjena gospoda in drugi njim podobni s svojimi spakami in popačeno domišljijo delajo le neprecenjivo škodo svetovni arhitekturi. To ni arhitektura, to so nekakšne čudaške žuželke in stroji – prav nič podobno tistemu, kar se je delalo v naših časih in kar je zatorej edino sprejemljivo tudi da-nes! Zato pravim, da bi osebno poskrbel, da taki čudaki nikoli ne postanejo arhitekti.

Novinar: S tem da nekomu onemogočite diplomiranje na FA, na srečo še ne dosežete, da ne postane arhitekt (smeh!) - pa vendar pustimo to. Bolj kot to, naše bralce zanima, ali lahko malo bolj podrobno razložite, kako bi to storili, na kakšen način? Opišite nam svoje profesionalne metode “ubijanja” kandidatov za diplome.
G. Floflof: Kakšen idiot ste, če tega ne veste. Najprej je treba poskrbeti, da so v komisiji po-
leg mene in mentorja le moji somišljeniki ali vsaj taki, ki si ne bodo upali nasprotovati oz.
ki bodo pasivni. Drugo je le stvar spretnega dlakocepljenja, igranja z besedami in blefiranja s teorijo (predvsem urbanistično, ker je tukaj mogoče največ nakladati). Načeloma spreten in izkušen predavatelj lahko vedno spravi kandidata, ki je takrat v izredno stresni situaciji, na tanek led in si izmisli kakšno nedoslednost ali napako, če si to želi. Ena izmed učinkovitih metod je odgovarjanje na lastna vprašanja in ignoriranje kandidata ter na
splošno poniževalen in žaljiv odnos do njega in njegovega izdelka.

Novinar: Kako se te opisane metode obnesejo v primeru izredno kakovostno izpeljane diplome?
G. Floflof: Ne bodite tak bedak. Sama kakovost diplome tukaj ni ovira. Če vse drugo odpove, se lahko, na primer, sklicuješ na slovnico, terminologijo in podobno. Sicer taki diplomanti znajo biti problematični in se je treba malo bolj potruditi, vendar zaradi tega je na koncu tudi zadovoljstvo toliko večje. Pa še dodatne korist je s tovrstnim sabotiranjem onemogočamo morebitno nevarno konkurenco na profesionalnem področju. V skrajnem primeru, ko gre za vrhunski izdelek, vsaj dosežemo, da dobi bistveno nižjo oceno, kot si zasluži.

Novinar: Kaj menite o nekaterih svojih kolegih, predvsem docentih?
G. Floflof: Še eno idiotsko vprašanje. Nekateri kolegi imajo kljub doktorskemu nazivu nere-
sen pogled na arhitekturo in pri svojih diplomantih podpirajo nekakšne nove trende in dokaj čudne ter nestandardne projekte. Preveč so pod vplivom tujine in novih modnih muh v arhitekturi. Pogosto si celo upajo javno nastopati proti nam, ljudem, ki v tej deželi edini skrbimo, da arhitektura ostane to, kar je bila v naši mladosti ali v Pločnikovih časih. Torej,
mislim, da je jasno, da njihovih diplomantov ne moremo obravnavati resno – zato v takih
primerih diplomske naloge običajno sploh ne preberemo, glede ocene pa se odločimo že
pred zagovorom, po ogledu razstavljenega plakata. Sploh če gre za kakšen preveč sodoben ali futurističen ali kakor koli drugače izstopajoč ali nenavaden projekt, je takrat ko sem v komisiji jaz ali kakšen izmed mojih somišljenikov, odločitev o sabotaži diplome preprosta in samoumevna.

Novinar: tudi drugače baje diplomskih nalog ne preberete oz. se ne poglabljate preveč vanje?
G. Floflof: Pa kakšen IQ imate? Seveda, da ne. Zguba časa pač. Saj smo menda že taki arhitekturni mojstri, da smo sposobni oceniti diplomsko nalogo že po debelini lete in po sliki na naslovnici ali plakatu. Branje in poglabljanje v diplomsko nalogo traja, čas pa je, kot vemo, denar ..

Novinar: Za sodelovanje v diplomski komisiji dobite vendar dodatno plačilo od FA, če se ne motim?
G. Floflof: Gre za drobiž, nepomembni zneski .. Raje ne bi o tem ..

Novinar: Torej menite, da je doktorski naziv nekaterih vaših kolegov na področju arhitekture in sodelavcev na FA manjvreden vašem nazivu u.d.i.a?
G. Floflof: Seveda, bedak. Moj naziv je pač ena stvar, njihov pa nekaj drugega – še posebej če so ga pridobili na kakšni čudni, tuji univerzi .. Veste, doktorski naziv še sam po sebi ne naredi izvedenca za arhitekturo. Bolj kot to je pomemben oseben pogled na arhitekturo, človek mora verjeti v stare, dobre vrednote, stati trdno na tleh in biti glede tega v vsakem pogledu neomajen.

Novinar: … ter najbrž jesti le domač kruh, krvavice in kislo zelje (smeh!). Ali se vam je že zgodilo, da je kljub omenjeni domnevni superiornosti vašega naziva nad doktorskimi in pogleda na arhitekturo v primerjavi s tistim pri nekaterih vaših kolegih kakšen izmed vaših diplomantov “padel” na zagovoru diplome?
Dr.Floflof:Akhm..Kreten zabit,Zakaj me to sprašujete? Na to vprašanje raje ne bi odgovoril ..

Novinar: Hvala (smeh!). Drugače pa nas zgodovina umetnosti uči, da končno besedo o umetnosti enega obdobja zakoličijo umetnostni zgodovinarji. S časovne distance obravnavajo določeno obdobje in postavijo stvari na svoje mesto ter povejo, kdo je resnično bil pomemben za tisto obdobje in kdo je le blefiral in oviral. Mar vas nič ne skrbi, kako bo zaradi vašega odnosa do študentov in arhitekture nasploh vaše ime zapisano v zgodovini arhitekture čez 200 ali 500 let oz. neizogibno dejstvo, da boste postali tarča zasmehovanja zanamcev?
G. Floflof: Niti ne. Zakaj bi me skrbelo, saj me
takrat že zdavnaj ne bo več?

Novinar: Torej, vi ste mnenja, da je arhitekt lahko konservativen oz. da tudi najbolj zabitega konservativca z diplomo arhitekta lahko obravnavamo kot resnega arhitekta?
G. Floflof: Najbrž so vam amputirali možgane, če to sprašujete. Glede tega ni dvoma – le
konservativen arhitekt je dober arhitekt. Tak, ki ne naseda na modne muhe in trende in ki
predvsem skrbi, da njegovi objekti ne izstopajo z izvirnostjo, drugačnostjo, novimi postop-
ki in materiali, temveč se neopazno zlijejo z mestnim tkivom. Kot sem že večkrat med in-
tervjujem poudaril, pri poklicu arhitekta je kakršna koli inovativnost ali revolucionarnost
nezaželena.

Novinar: Za konec še tole vprašanje, ki je sicer nepovezano s tematiko tega intervjuja. Kaj menite o prizidku k šajerski Fakulteti za arhitekturo?
G. Floflof: Le popoln nevednež lahko vpraša kaj takega. Gre vsekakor za izjemen doseg
naše in tudi, upam si reči, svetovne arhitekture.

Novinar: Ali vam je mogoče znano, kako je avtor tega prizidka prišel do tega, da mu je država zaupala realizacijo tega zahtevnega projekta?
G. Floflof: Ali sploh berete dnevne časopise, človek? Še vrabčki na Šajerskem vedo, kako je zadeva potekala. Natečaj smo razpisali, na natečaj smo se prijavili in na natečaju smo tudi zmagali. Mene, ki sem takrat bil asistent, so porinili v ospredje, da ne vlečejo preveč pozornosti nase, denar pa smo bratsko razdelili. Tako se to dela tukaj, med hobiti
na Šajerskem!

Novinar: Nedvomno odličen primer in zgled tudi za mlade bodoče arhitekte. Zahvaljujem se za vašo prijaznost in za vaš čas.

Po zanimivem in poučnem pogovoru z G. Floflofem se je Novinar pogumno odpravil na naslednji pogovor. Njegov sogovornik bo tokrat sam dekan Šajerske FA, mag. Gagag.

Novinar: Kaj menite o ljudeh, kot je, na primer, G. Floflof? Ali se vam zdi, da je v redu, da taki osebki kljub svoji konservativnosti, nevljudnosti in neolikanosti ter predvsem
arhitekturni kratkovidnosti še vedno odločajo v diplomskih komisijah oz. Sploh nastopajo kot predavatelji? Oz. zakaj kot dekan tega ne preprečite?
Mag. Gagag: Komisije v vsakokratni sestavi so strokovno avtonomne in suverene, verodostojnost njihovih članov pa je preverjena skozi habilitacijske postopke na šajerski univerzi.

Novinar: Vsekakor premišljen in diplomatski odgovor in predvsem krasen primer, kako z veliko besed povedati malo ali nič. Zato bi prosil, da se poglobimo v razlago omenjene “strokovnosti”, “avtonomnosti” in “habilitacije”. Prosim, če nam lahko razložite, kako poteka postopek habilitacije na šajerskem FA?
Mag. Gagag: Preprosto povedeno, postopek habilitacije poteka tako, da skupina običajno
in večinoma konservativnih profesorjev odloča o primernosti novega kandidata za profe-
sorja. Glede meril imajo pri tem proste roke.
Novinar: Čudovito. Kaj pa strokovnost, ki jo omenjate? Kako pa je, na primer, mogoče, da so nekateri ljudje brez doktoratov (npr. omenjeni G. Floflof) izredno hitro postali redni ali izredni predavatelji na FA in celo sodelujejo v diplomskih komisijah, medtem jih je veliko, ki so kljub uspešnim doktoratom še vedno le docenti?
Mag. Gagag: To pri nas ni prav nič presenetljivo, vsaj ne toliko, kot se mogoče zdi kakšnem
opazovalcu od zunaj. Pridobitev statusa rednega ali izrednega predavatelja namreč na FA ni strogo povezana z dejanskim znanjem oz. s stopnjo izobrazbe posameznika. Bolj kot to je pomembno, da je docent v dobrih odnosih z drugimi predavatelji, predvsem s tistimi najbolj konservativnimi, pri “vrhu”, in da se jim v nobenem primeru kakor koli ne zameri. Prav tako je izredno pomembno, da bodoči redni ali izredni profesor ni preveč svetovljanski, da ne izstopa s svojimi mnenji in stališči iz povprečja ter da je ubogljiv, ponižen in tih.

Novinar: S tem ste veliko povedali ne le o strokovnosti in smislenosti habilitacije na šajerski FA, temveč prav tako o omenjeni “avtonomnosti” (smeh!)
Mag. Gagag: Iz tona teh vaših vprašanj vse bolj dobivam občutek, da bi nam radi podtak-
nili, da smo nestrokovni, neprofesionalni zaradi nekakšnih osebnih razlogov, pristranski do
diplomantov – kar vsekakor ni res ..

Novinar: No, veseli me, da ste to tako lepo povedal in omenili, to je odličen uvod v naslednje vprašanje: ali namreč medsebojni osebni nesporazumi in zamere med člani komisije in mentorjem kandidata lahko negativno vplivajo na uspeh kandidata pri
zagovoru diplome?
Mag. Gagag: Vsekakor. Moramo se namreč zavedati neizogibnega dejstva, da smo tudi arhitekti ljudje, in sicer taki, pri katerih je osebni ponos in ego na pomembnem mestu v
strukturi osebnosti, pri nekaterih vsekakor pred profesionalnim odnosom do naloge, ki
nam jo je družba zaupala. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bom, na primer, kar na lepem vi-
soko ocenil diplomski izdelek kandidata, čigar mentor je v preteklosti slabo ocenil izdelek
mojega kandidata. To s kakovostjo same diplome nima prav nobene zveze.

Novinar: Torej, za docenta ali izrednega profesorja na FA je najbolje, da se izogiba sporom z drugimi? Kako potem lahko, na primer, docent ali izredni profesor nastopi in odločno zagovarja svojega diplomanta pred člani komisije, če nekaterim med njimi
diploma neupravičeno ni preveč všeč? Mar s tem ne tvega podaljšanja ali celo izgube statusa docenta in druge morebitne nevšečnosti v karieri?
Mag. Gagag: V takem primeru seveda se bo docent, če je pameten, izogibal sporom in raje ostal tiho. Kariera enega izmed številnih diplomantov je vsekakor manj pomembna
kot kariera docenta, bodočega predavatelja. Pomembno je predvsem ne izpostavljati se
in ne užaliti kakšnega izmed tistih sodelavcev, ki so višje v hierarhiji.

Novinar: Torej, na FA očitno prevladuje napačno mnenje, da so predavatelji pomembnjši kot študentje oz. da študentje obstajajo zaradi fakultete, in ne nasprotno? Kaj pa se zgodi s tistimi redkimi docenti in profesorji, ki izstopajo, so preglasni, preveč svetovljanski ali želijo kakovostne spremembe na FA in javno nasprotujejo “starim in uveljavljenim” ?
Mag. Gagag: Take izrodke seveda demokratično odstranimo z njihovih položajev. Če gre
za še posebej sposobnega, pomembnega in uveljavljenega strokovnjaka, torej za nas nevarnega, je glasovanje tajno. Tako se to dela tukaj, med hobiti na Šajerskem!

Novinar: Zanimivo! To me spominja na prakso sicilijanske mafije ali sovjetov v Stalinovem času. Kako pa se sploh določajo člani diplomskih komisij na FA?
Mag. Gagag: Senat FA postavi predsednika komisije, ta pa ima nato proste roke, da po lastni presoji izbere preostala dva člana.

Novinar: Kakšen je potemtakem sploh smisel veččlanske komisije, saj je v takem primeru očitno popolnoma vseeno, ali bi o oceni diplome odločal le predsednik komisije? Ali se vam tak postopek ne zdi skregan z zdravim razumom? Oziroma mar ne
bi bilo bolj demokratično, če bi se člani komisije izbirali na kakšen drug način, na primer z žrebom, in sicer izmed vseh predavateljev, tako rednih kot izrednih in docentov?
Mag. Gagag: S to možnostjo je predsedniku komisije omogočeno, da če si to želi, za preostala dva člana izbere svoja somišljenca oz. osebi s podobnimi ali identičnimi pogledi na arhitekturo in podobnimi merili, kot so njegovi. Ali pa vsaj enega somišljenca in enega pasivnega člana – na primer, kakšnega docenta, ki se v strahu za lastno kariero ne bo upal
nasprotovati. S tem dosežemo boljšo usklajenost in tudi učinkovitost komisije. O ocenah uradno ne more odločati le ena oseba, saj moramo v interesu demokratičnosti pred javnostjo narediti navidezni vtis, da je odločanje o oceni diplom profesionalno in nepristransko, zato potrebujemo to neprijetnost, komisijo sestavljeno iz mentorja, predsednika in še dveh članov. Če bi člane komisije izbirali naključno, bi se vsak zagovor končal s kreganjem med člani komisije. Kar bi, poleg tega da zmanjšuje učinkovitost, imelo še to dodatno nezaželeno posledico, da bi javnost dobila bolj realno sliko o naši strokovnosti in nasploh o stopnji medsebojnega sodelovanja nekaterih predavateljev ter splošni ravni osebne kulture in inteligence le-teh. To bi bilo vsekakor skrajno nezaželeno. Sedanji sistem nam, nasprotno, omogoča izredno učinkovitost – Komisija tako lahko obdela tudi do 6 ali 7 diplomantov na dan, in to brez kakršnih koli zapletov ali nestrinjanj – poleg tega je bistveno manjša možnost, da pride umazano perilo na dan.

Novinar: Ko smo že pri učinkovitosti, ali vam je mogoče znano, zakaj se je v času Floflofevega in Bonbojevega zadnjega sodelovanja pri diplomski komisiji na nekatere roke za zagovor diplome bilo nemogoče prijaviti, pa čeprav niso bili zasedeni in so bili v normalnih, predvidenih terminih oz. delovnih dneh?
Mag. Gagag: Ja, veste kako je, člani komisije so resni ljudje, prezasedeni z resnimi projekti in nimajo časa za take neumnosti, kot so zagovori diplom. Nekateri med njimi so poleg tega že toliko stari, da imajo resne težave s kakršnim koli premikanjem. Enim in drugim se tako ne izplača prihajati le zaradi 3 ali 4 kandidatov, zato smo študentski službi naročili, da poskusi strniti čim več kandidatov v enem roku, po sistemu tekočega traku.

Novinar: Ali nam lahko, prosim, zaupate, kakšne pogoje ponuja FA mlademu kandidatu za diplomo, da komisiji predstavi svoj diplomski izdelek? Ali je res, da se zagovori diplom večinoma opravljajo v sobi, veliki 5 x 4 metre (“Pločnikova soba”), nezadostno zatemnjeni (tako da je kakovostna projekcija slikovnega gradiva pogosto neizvediva) in z nezadostnim številom sedežev za predstavnike javnosti?
Mag. Gagag: Ne bo držalo – to so seveda le podtikanja in laži. Resnica je namreč popolnoma drugačna: soba je velika celih 5,5 x 4 m, kakovostna projekcija slikovnega gradiva pa je tako ali tako nepotrebna, vsaj takrat, ko so v komisiji npr. G. Floflof, dr. Bonbo ali kdo izmed njihovih somišljenikov. Zanje je zagovor le nepotrebna in dolgočasna farsa – poskus naivnih mulcev, da stare mačke, ki tako ali tako že vse vedo o arhitekturi, preslepijo s pisanimi slikicami in animacijami. Predstavniki javnosti? Saj je sedežev dovolj, na vsakem zagovoru skorajda vsi, ki pridejo noter, sedijo. Drugače pa najraje vidimo, da jih je čim manj.

Novinar: Kljub temu, mar ne bi bilo bolje, če bi se zagovori diplom opravljali v popoldanskih urah v kakšni izmed prostornih in s projektorjem opremljenih predavalnic FA, ki so večinoma takrat nezasedene ?
Mag. Gagag: Ne bi bilo bolje! Tista soba pa je vendarle Pločnikova soba!!! Spoštujmo sen
največjega šajerskega arhitekta!

Novinar: To, da se nekaterim članom komisije kljub debelemu dodatnemu plačilu za sodelovanje v diplomski komisiji ne bi dalo prihajati popoldne, pa najbrž nima prav nobene veze s tem?
Mag. Gagag: Vsekakor ne.

Novinar: Kaj se zgodi, če je diplomant nezadovoljen s svojo oceno? Ali se lahko pritoži in zahteva ponovitev zagovora pred drugačno komisijo? In kakšna je verjetnost, da mu
bo ponovni zagovor omogočen?
Dr. Gagag: Seveda! Take primere smo že imeli. Praksa je dosedaj bila taka: če je šlo za mojega diplomanta in še posebej če je bil v komisiji kakšen kolega, s katerim se ne razumem
najbolje, sta kandidatu seveda bila omogočena ponovni zagovor in sprememba komisije.
V drugih primerih pa ne.

Novinar: Pa četudi se je, recimo, zgodilo, da je nizka ocena toliko “smrdela”, da še komisija sama ni bila sklepčna oz. če dvema članoma komisije ni uspelo (kljub “strokovnosti” in “habilitacijskih postopkih”, ki jo omenjate na začetku) prepričati še
svojega tretjega kolega, da je diploma slaba? In četudi je mentor pred tem osnutek taiste diplome ocenil z najvišjo možno oceno???
Mag. Gagag: Tudi takrat ne.

Novinar: Bravo - odnos, ki se ga ne bi sramoval še Slobodan Miloševič. V tujini pa se je za šajersko FA zaradi konservativnosti predavateljev, pogledov in programa med arhi-
tekti prejel podsmehljiv naziv “Pločnikov krožek”. Kaj menite o tem?
Mag. Gagag: Šajerski arhitekti se predvsem ukvarjamo z arhitekturo na Šajerskem in nas preveč ne zanima, kako in kam se obrača ostanek sveta. To vprašanje bi zatorej najbrž morali zastaviti tistim zavidljivcem in škodoželjnikom v tujini, ki so si ta vzdevek izmislili…

Novinar: Kdaj bodo na FA vsi predmeti izbirni?
Mag. Gagag: Nikoli! S tem bi namreč omogočili, da študenti sami odločajo o tem, kateri predavatelji bodo ostali in kateri ne, in sicer le na podlagi kakovosti, zanimivosti in uporabnosti predmetov, predavanj in vaj. To pa bi bilo nedopustno!

Novinar: Prvotni namen fakultete naj bi bil izobraževanje mladih strokovnjakov in ne dajanje priložnosti starim konservativcem, da uveljavljajo lastno samovoljo, poglede in diktaturo, si zdravijo lastne komplekse na račun študentov, izvajajo medsebojne zasebne vojne in si zagotavljajo udobno eksistenco. Upam, da se zavedate, da tak vaš odnos do celotne zadeve dela strašansko škodo razvoju šajerske arhitekture. Ali na
Šajerskem sploh obstaja kdo, ki vam lahko zameša štrene in enkrat za vselej naredi red na vaši inštituciji? Številne starčke in konservativce pa varno pospravi v penzijo ali na zavod za zaposlovanje in jih zamenja z mladimi, svetovljanskimi in sodobno mislečimi
arhitekti? Na primer rektor univerze, minister za šolstvo ali predsednik države?
Mag. Gagag: Na srečo, take osebe na Šajerkem ni. Ščiti nas zakonodaja o avtonomiji fa-
kultet, tisti, ki so v politični strukturi nad nami, pa si ne upajo vmešavati, ker so prepričani,
da smo mi vrhunski in edini strokovnjaki za to področje. Saj veste, habilitacijski postopki
in podobni blefi (smeh!). Pa “izkušnje” in “strokovni nazivi”, pridobljeni izpred pol stoletja, v časih prejšnjega režima, ko se je vse dalo zmeniti, le če si bil prave “barve” .. Vsekakor se bomo še naprej trudili, da jih držimo v takem prepričanju (smeh!). Ne bojimo se nobenega, smo carji na našem dvorišču in tako bo še naprej. Tako se to dela tukaj, med hobiti na Šajerskem! Za predstavnike medijev in mnenje javnosti pa nam resnično dol visi! Saj je študij arhitekture na Šajerskem brezplačen, zato tudi javnost nima pravice karkoli zahtevati od nas. Naj nam dajo mir.

Novinar: S tem se sicer osebno ne bi strinjal, še vedno FA dobiva lepe denarce iz državnega proračuna, kar pomeni iz žepov vseh nas hobitov, ki plačujemo davke. Kakor koli, predlagam, da ta pogovor začasno končamo. Pogovarjala pa se bova še v kratkem o drugih zanimivih temah, povezanih s FA. Na primer, o financah ipd. Za zdaj tudi vam hvala za prijazen pogovor.
Pričajoči članek je v celoti fikcija in vsaka morebitna podobnost z resničnimi osebami, dogodki, inštitucijami ali geografskimi območji je seveda zgolj naključna. Zanimivo ljudstvo, ti hobiti, mar ne? Še dobro, da se tovrstne reči v realnem svetu ne dogajajo… brrr!

Članek ja napisal Daniel Lovas in je bil objavljen že pred nekaj časa v reviji Klik.

Pismo njegovemu županu

Naš Mentor ™ nam je zopet postregel z informacijami o zanimivem branju. Eden izmed mojih profesorjev na FA se redno pojavlja v raznih medijih in rad pripomni kakšno sarkastično na račun trenutnih (arhitekturnih) “dosežkov” in dogajanj v naši mali domovinici. Tokrat bom celotno pismo objavila, uradno pa se nahaja na spletni strani Dnevnika, pod komentarji. Pa še link: klik !

Za lepšo podobo našega mesta so bili podrti vrtički, za razvoj motornega prometa v mestu bomo žrtvovali Kongresni in Vodnikov trg. Ta dva sicer ne kazita naše prestolnice, pa kaj, saj vemo, brez garaž in parkirišč ni razvoja in napredka mesta. Že sedaj je vse pretesno, kaj bo šele takrat, ko bodo imeli, mimo odraslih in študentov, vsak svoje vozilo še vsi dijaki in otroci!

Pravica do parkirišča je neodtujljiva pravica vsakega ljubljanskega meščana od rojstva do smrti. To nam mora biti zmeraj pred očmi, za to si je treba prizadevati, četudi gre za Kongresni trg, Vodnikov trg ali kateri drugi trg. To ni važno. Odločitev županstva, da predela Kongresni in Vodnikov trg v parkirišča, se mi zdi preudarna in v skladu z željami vseh Ljubljančanov. Pogrešam nekaj širšega in bolj sistematičnega pogleda na razvoj parkirišč v Ljubljani. Zakaj ni v nameravane posege vključen še Pogačarjev in Krekov trg? Zakaj se je za drag denar obnovila Mahrova hiša ob Vodnikovem trgu, namesto da bi jo podrli in naredili še več prostora za podzemne in nadzemne garaže? Zakaj ni predvidena garaža pod Dvornim trgom, pod Vegovo ulico s Trgom francoske revolucije? Vsekakor bi bilo treba garaže razširiti še pod Plečnikovim trgom in jih povezati z obstoječimi garažami in parkirišči tam, kjer je bil včasih nunski vrt oziroma je sedaj Trg revolucije. Nisem napisal Trg republike, kot je sedaj uradno ime tega prostora. Napisal sem Trg revolucije, tako kot se je trg ob nastanku imenoval. Edino to se mi zdi pravo ime; revolucija in revolucionarni občutki so tisti, ki nas morajo prevzemati ob vizijah bodoče Ljubljane. Revolucija - to je isto kot napredek. Za napredek se pa ve, da ni nobena žrtev prevelika. Napredni moramo biti, četudi bo zaradi napredka morda propadel svet. To, kar tako, mimogrede. Z opisanimi posegi bi nastal povezan sistem podzemnih garaž in parkirišč, možno bi bilo medsebojno komuniciranje in dopolnjevanje. Sijajno podzemno povezavo vseh ljubljanskih garaž in parkirišč bi ovirala reka Ljubljanica. In zaradi tega vam pišem pismo.Imam predlog. Napreden je in revolucionaren, tak, kakršna mora biti vizija in misel mestnih načrtovalcev. Predlagam, da se Ljubljanica od Špice do Fužin prekrije z debelo betonsko ploščo. No, ne vem, mogoče bi bilo smiselno prekritje od Podpeči do Zaloga, to je stvar strokovnjakov in strokovnih analiz, v to se ne bi rad spuščal. Tam, kjer je sedaj neizkoriščen prostor reke, bi nastala nadvse pripravna in koristna prometna povezava med južnim in severnim delom širšega mestnega območja. Predstavljajte si, kako odlična in pomembna bi bila takšna povezava! Kako enostavna bi bila, na primer, povezava med šopingom na Rudniku in BTC-jem! Koliko časa in denarja bi prihranili vsem udeležencem v prometu, zmanjšale bi se emisije ogljikovega dioksida in še bi lahko našteval koristi takšne prometne povezave. Pod cesto nad sedanjo rečno strugo predlagam večnivojske garaže in parkirišča. Po mojem približnem izračunu bi bilo v treh garažnih nivojih mogoče razvrstiti od Špice do Fužin neverjetnih 18.000 vozil! To je velika številka, s tem bi bil problem garažiranja in parkiranja v Ljubljani vsaj za nekaj let rešen. Omogočena bi bila že omenjena medsebojna povezava vseh ljubljanskih podzemnih garažnih kapacitet. Prostor nad reko Ljubljanico je zastonj, nikomur ne pripada, s pridobivanjem tega prostora ne bi bilo nobenih sitnosti. To je gotovo pomembna okoliščina. Če bi bil vodni pretok Ljubljanice moteč, potem predlagam dodatno poglobitev in preusmeritev vodnih tokov v mestno kanalizacijo. Če bi bilo to tehnično problematično, predlagam, da se tok Ljubljanice preusmeri skozi predor od Vrhnike proti Piranskemu zalivu tako, da bi Ljubljanica odtekala v Jadransko morje in ne več brez haska daleč naokrog v Črno morje. Ob izlivu v Piranski zaliv bi lahko naredili hidrocentralo. S padcem 300 metrov in s povprečnim letnim pretokom 40 kubičnih metrov vode na sekundo bi bila ena večjih hidrocentral na Slovenskem z močjo približno 300 MW, kar je toliko kot slovenski del krške nuklearke. Z reševanjem prometne problematike v našem mestu bi mimogrede pridobili še dragoceno električno energijo.

Še nekaj imam na umu. Ob sijajni avtocesti nad sedanjim koritom Ljubljanice bi bile stavbe ob njej moteče. Razmisliti bi bilo treba, ali ne bi bilo najprimernejše, da se te stare in amortizirane hiše podrejo. Gre za stavbe med Trubarjevo, Wolfovo in Gosposko ulico in Ljubljanico na zdajšnjem levem bregu reke ter Poljansko, Ciril-Metodovo, Mestnim trgom, Starim trgom in tako naprej do Šentjakobskega mostu na desnem bregu Ljubljanice. Tudi ta prostor bi lahko namenili parkiranju. Sem in tja bi na sproščenih površinah postavil kakšno stolpnico ali nebotičnik po načrtih Rema Koolhaasa ali njegovih nizozemskih tovarišev. Mestni urbanisti bi morali vztrajati, da se prostor tudi smiselno ozeleni in zasadi z drevesi. Opremljen bi moral biti s klopmi, počivališči za starejše občane in drugo mikrourbano opremo. Tudi prostor za kolesarsko stezo bi se moral najti. Poseg bi mimogrede pridobil nove zanimive mestne vedute na Plečnikovo knjižnico, Grad, Križanke in Magistrat, da ne naštevam naprej. Prepričan sem, da investitorjev ne bi manjkalo. Poseg bi omogočil revitalizacijo in ponoven trgovsko-komercialni razcvet ljubljanskega centra. Vsi vemo, kako je mestni center opešal zaradi pomanjkanja parkirišč in hitrih prometnih povezav.

Vem, da bi takšni sodobni in moderni posegi naleteli na odpor določenih struktur in posameznikov. To je razumljivo, saj bi bilo treba odstraniti denimo: Stolnico, Plečnikovo tržnico, Tromostovje, Čevljarski most, Prešernov spomenik, Filharmonijo, na desetine srednjeveških in baročnih stavb in tako naprej. No, ja, tudi meni je všeč Plečnikova arhitektura, pa Stolnica in Semenišče, Škofija, Kresija in Zoisova hiša in Mestni muzej, pa vse te romantične stare stavbe. Vsake posebej je škoda, tudi meni jih je žal. Pa vendar, ko gre za modernizacijo, napredek, razvoj mesta, ni prostora za nostalgijo in predajanje sentimentom. Ko se teše bruno, letijo trske. Za tiste, ki so zazrti v zgodovino, bo še zmeraj veliko starine ostalo. Stvari naj z maketami, načrti, videoposnetki, računalniškimi 3D-prezentacijami in podobnim dokumentira Arhitekturni muzej. Za to ga imamo, za takšne reči so usposobljeni in prav je tako. Pri novih vizijah mestne ureditve gre za življenje naših in prihodnjih generacij po standardih in načinih, za kakršne si prizadeva ves napredni svet. Tudi mi nočemo zaostajati. Ljubljana mora postati sodobna prestolnica, kot pritiče glavnemu mestu države, ki je vstopila v Evropsko unijo in Nato. Za vse naštete posege nam bodo evropske banke, skladi, fundacije in tako naprej na stežaj odprli vrata. Začeti je treba, vsakega zamujenega dneva je škoda!

Včasih smo rekli: pljuniti je treba v roke, pa za krampe in lopate je treba zgrabiti. Ne! Zarohnijo naj buldožerji, rovokopači in drugi gradbeni stroji, kar je preživeto, naj se do temeljev podre. Čas je, da se zapeljemo v blesteči novi svet - tudi v Ljubljani!

Janez Suhadolc, Ljubljana

Biksa ga naš Suhi, ampak ima prav!

Prva obletnica mature

10.5.08 smo se nekje hudo visoko v Rovtah zbrali skoraj vsi predstavniki bivše 4agimjes in proslavili prvo obletnico zrelostnega izpita. Ob obilni hrani in pijači smo se pozabavali pozno v noč. Na žalost se ze dogodilo tako, da sem rajanje mogla predčasno zapustiti, tako da ne vem, v kakšnem stanju se je žurka končala, baje je bilo vse pokošeno in pomorjeno. (v pozitivnem smislu). Dvigam palce, zadeva je bila fina, ozračje sicer malo premrzlo za mojo malenkost, smo pa se malo bolj stiskali. Prilagam še nekaj fotografij. Se vidimo naslednje leto, če ne prej!

Mravljišče alias Škisova Tržnica

V sredo 7. maja se je po celotni površini Tivolske travice in tekališča na Iliriji odvi(ja)la Škisova tržnica ( po tivoliju se je valjala pijana mladina). Popoldne se je zabava odvijala ob stojnicah, bolj ali manj založenih z zastonj hrano pijačo in še čim - žalost le, da je bila količina pijače omejena - kdor prej pride, ta sploh kaj dobi in podobno. Veliko je bilo možnosti na športna udejstvovanja - monocycle, diabolo, plezanje na štrlino nek stolp, pogo-stick, pa še kaj, kar nisem našla. Nekatera dekleta in otročki so barvali majice, starejši so vlekli šišo na štantu od Celice, nekateri so jedli hotdoge pri KOŠ-u ali pa pili bohsigavedikaj pri bohsigavedikateri stojnici. Kasneje proti večeru so na odru, kjer so prej kraljevali mnogokateri, od trebušnih plesalk, do mažoretk in godb, pojavili znani bendi aka Big Footi, Zmelkovi, Elvisi verjetno še kaj. Presenečenje - The Stroj. Jaaaaa. Sekreti so bili po četrti uri že off-limits area - vsaj zame. Gužva je bila nepopisna, vzdušje prijetno, sonček topel, pir skoraj hladen, varnostniki prijazni, družba fenomenalna. Drugo leto pa bolj zgodaj na stojnice. Pa še dokazno gradivo popoldneva:

MOP vs Modro Nebo

Udeležila sem se 1. polfinala improlige v KUD-u kjer so se pomerili starine Merelene Ottey Project in Modro Nebo. Ne bom ne vem kaj pisala, ker sem tokrat prirpavila videogradivo, ki pa bo na ogled, takoj ko ga dobim v roke. Patience torej!

Šmarna gora

Ko študent na rajžo gre,     (jupajdi, jupajda)

in je brez kondicije,    (jupajdijaja)

drugi dan ga vse boli,    (jupajdi jupajda)

a za to sploh mar mu ni!   (jupajdijaja)

Preden se bo v hrib zagnal,   (jupajdi, jupajda)

kondicijo si bo nabral,    (jupajdijaja)

potlej hiter bo kot ž’vau,   (jupajdi, jupajda)

gams, gazela lahk’ tud’ pav!   (jupajdijaja)

Beri: študent - jaz!

lučka

Končno sem se dobila z mojo bivšo sošolko Lučko in njenim Urošom na soku. Mela je glih rojstni dan, pa smo se mogl mal vidt. Izvedla sem, da dejansko živi KBoŠ - Klub Bohinjskih Študentov, tako da se bom lahko končno včlanila. (Miss L je vicepresident). Zmenla sm se tudi za odpuljeno izdelavo srajc by Urošova sestra. Super! Pa še dokaz, da smo se res dobil:

P.S.: Sori Nace in vidva, vendar sem glih spala na avtobusu, ko ste me klical. Pa drugič naredimo sestank!

Impro-porno

Bila na impro - porno. Bilo je malo imrpo in veliko porno. Ker pa je možno, da blog berejo tudi mlajši od 18 let bom podrobnosti izpustila. Ampak vam lahko že bežen pogled na sličico razkrije umazane podrobnosti. Pa še nekaj ilustrativnih stavkov:

-princesa na vrhu prinčevega grahka

-oktoberfest

-čevljar na dom in dostavljalec pic

-umri pokončno

-Juš v bademantilju kopalnem plašču z umetnim lulekom,

še kaj bi se našlo …

P.S.: En par je dejansko s sabo pripeljal svojega (predvidevam da) 1 leto starega froceljna otroka. Vzgoja? Hmmm….

Lep večer in masturbacija je baje zdrava.

Slon, sadež, pleskavice, vino in ostalo v Ormožu

Ta vikend sem bila povabljena k Tanji, da si skupaj ogledava kabare znanega slovenskega zabavnega dueta: favna in flora - Slon in Sadež.

Super performance, mogoče je bila le publika malo premlada, saj po mojem mnenju niso razumeli vseh for. Pomaga tudi, če njihove komade že od prej poznaš - živjo eMule.

Nato smo se odpravili na pivce v originalni lokal maček - po katerem so kopirali, da je nastal ljubljanski maček (kavarna). Dobile smo klic naj gremo v KOŠ - Klub Ormoških Študentov igrat Wii (sonijev zabavni tv emulgator - super rekreacija za zabavne večere). Tam sta bla tudi akterja današnjega večera, ki pa sta se bolj zdolgočasena kasneje odpravila dalje. Jaz sem bila polna veselja, saj mi je pod roke prišel še stari laško v stari flaški (piksni), kasneje v večeru pa smo s puncami naredile še blagovno menjavo v bližnji pekarni, s katere je že celo noč nesramno dišalo po svežem - 3 pivce za tople pletenice, rožičke in štruco belega. Krasno je na vasi. Nato smo se počasi odpravili domov, na poti pa so fantje izvajali vandalizem nad lokalnim spomenikom. Bogi spomenik!

V zgodnje jutro sva se s Tanjo zbudili polni energije. No ura je bila enajst, sam v tem niti ni poante. Po krajši okrepitvi sva se odpravili na njene gorice po nekaj tekočine za piknik, generalka za prvi maj.

Super krasno vreme s sončkom je bila idealna podlaga za peko handmade (hmmm…) pleskavic pod milim nebom. Prvič sem pila belega z oro, kar so lokalni fantje označili kot kriminal, samo so na koncu popustili, češ, saj sem punca. Z enega brega Drave smo mahali hrvatom na drugi breg in se martinčkali na soncu.

Nato sva se s Tanjo odpravili do postaje, saj je prišel čas, da se z vlakom odpravim domov. Seveda je vlak imel zamudo. Kako tipično.

Nato je sledila tri-urna mukotrpna vožnja v Ljubljano. Z vmesnimi postanki, ker popravljajo progo. Muka.

Ne da se mi več tipkati. Bi mogoče kdo čaj?

Se tipkamo naslednjič!

Always Cvičk

Včeraj sem se prvič udeležila vseslovenskega dolenjskega pijančevanja rajanja študentarije ter ostalih bolj ali manj mladih cenilcev cvička rujne kapljice. Ker sem imela  še druge obveznosti (predavanje), sem zamudila stojnice z degustacijami cvička raznih vinorodnih okolišev in pridelovalskih družin. Prišla pa sem na koncert. Zabavali so nas d’neeb - ki imajo mimogrede kar dobre komade, elevejtrsi, DMP (in ne, to niso digitalne metode predstavitve, temveč Društvo Mrtvih Pesnikov), ki so nas (raz)greli z nekaj novimi, predvsem pa starimi komadi - ker enostavno nekej rabm, da jih ne pozabm - in to je vse, vse kar jaz imam. Seveda je bil vrhunec večera Vladek, ki je prišel z Goričkega, preko Pirana vse do Križank v Ljubljani. Verjetno ni treba omenjati da je cela nacija strumno pela vse njegove komade. Posebnega presenečenja sicer nisem videla, ker smo se odmajali odpravili domov, sem pa slišala znan komad o čebelicah. Verjetno se vam svita, kaj bi lahko to bilo. Vsekakor dobro vzdušje, cviček je bil bolj švoh tako-tako, pa kaj hočemo, če je treba “nahraniti” nacijo, kvaliteta prepusti nadvlado kvantiteti. Pleskavice pa so bile baje dobre, so povedali. Drugo leto pa se zagotovo sprehodim skozi stojnice.