Prebit je led

Končno smo prišli do tega! Prvi posnetki s kamero. Sicer sem prišla do majhne ovire – kupit je treba sd-kartico, da bom na mojo novo igračko spravila kaj več kot 10 slik (ok my bad, ker imam resolucijo naštimano na 10Mb, lahko bi jo dala na manj). Ker je bil danes bolj len dan, ker sem po nesreči prespala seminar in ker nisem imela ne volje ne očesa za slikanje mojstrovin so zdaj pred vami le tri naključne slike. Ampak pride več! Za koštn pa imate!

  1. DUH S FAXA       2. ČOKOLADNICA           3. POGLED Z OKNA

AJde

Novi žepni ljubljenčki

Končno! Dočakala sem dan, ko se je v mojih rokah znašla moja čisto prva in čisto samo moja žepna kamera! Trenutno je še v stanju inkubacije in se preko popkovine polni z življenskim sokom, jutri pa bo doživela prvi krst v širnem svetu. Ker je velika kot digitalni fotoaparat (pa ne mislim raznih-cyber shot in podobnih suhcenih mašinc) se me bo držala kot… kot… ja povsod bo šla z menoj. (V naprej se opravičujem za duševne bolečine osebam, ki so mi blizu tako ali drugače in bodo žrtve nadlegovanja). Poleg tega da je priročne velikosti (hm… pa saj pravijo, da imamo punce tako ali tako ogrooomne torbe, tako da velikost sploh ne tako pomembna-ali pač?) je še prav lepo črna s metalno srebrnimi vključki. Stajliš. Pa še poslednje fotografije z mojega mobitela, ki bo sedaj služil le še tekstovno-klicalni funkciji. Au revoir!

thinking architecture

Malce sem se igrala s foto štacuno in naredila fotomanipulacijo na temo – arhitektura. Probala sem ujet feeling … hm … ne bi znala razložiti, naj si vsak sam predstavlja če zmore.

Thinking Architecture

P.s.: To ni nevem kakšen presežek, da se ne bomo narobe razumeli, samo uprizoritev mojega razmišljanja.

Rožnik

Rožnik je en tak lep kucelj. Na njem se sprehaja veliko psov z lastniki. In navsezadnje, približek narave v velemestu Ljubljana (če odmisliš, da se vseskozi sliši promet). Ker smo študentje zavedni ljudje in nam je važno, da smo v formi sem se prvič v zgodovini mojega bivanja v velemestu odpravila na bližnji grič. Bilo je lepo, ugotovila sem, da nimam kondicije sploh, pa da včasih pri kočici, kjer si po cankarjevsko zaželimo kave, prav grdo zapiha veter – windproof zadeva na sebi ni slaba stvar. Ponosna na moje športno udejstvovanje objavljam slikice, verjetno ene od zadnjih posnete s telefonom, kajti obeta se mi tehnična revolucija. Tako to je. Manjkal je samo še kuža, ki bi vztrajno naganjal tempo. Pa tudi za to bo kmalu poskrbljeno. Zadeve se dejansko obračajo na pozitivo. Good for me. To je to dragi moji. Prelep večer vam želim.

pa še plan poti. Samo omenim, da je označena pot nazaj fiktivna.

Če je kriza

Včasih človek pride do problema, ko se je treba neznansko veliko učiti oziroma delati za fax po drugi strani pa ti še kako manjka volje do delanja česarkoli, kar se nanaša na prej omenjeno zadevo. In kaj narediti!? Seveda se pohlevni študent (v tem primeru jaz) prvo spravi pospravljati sobo (kar mi tudi slučajno ne pade na misel ob lepih sončnih dnevih, pa tudi ob grdih deževnih ne). Ko je soba pospravljena, se ti zdi, da moraš neznansko nujno odpisat vse napol pozabljene mejle bolj ali manj znanim ljudem, ki ti težijo po gmailu. Ko to končaš klikaš vse kontakte na msn messengerju in upaš, da ima kdo neznansko veliko časa in volje za pogovor s tabo. Seveda so vsi zunaj, ker je lep sončen dan. Ker pa ti tisto malo slabe vesti, ki prebiva nekje čisto zadaj v zaprašeni notranjosti sebe enostavno ne da miru, se ne odpraviš ven tudi sam – razlog – treba se je usesti in delati. In se usedeš. In čakaš, in brskaš in tipkaš in srfaš. In prideš do “strani” ! Enkratno. Čas enostavno mine v trenutku. Sicer prvotni načrt o učenju splava po vodi, se pa zato kreativna žilica posameznika razvije v neslutene dimenzije. In zato vam jo predajam, stran myoats, ki krajša trenutke v groznih stiskah študentskega vsakdana. Zabluzite…

Pa še lep arhitekturni primer kreativnega izražanja na omenjeni strani:

P.s.: Res je, da zadeva sploh ni ne vem kaj posebna, samo v takih trenutkih tesnobe hudič še muhe žre!

Pozno popoldne

Danes sem se odpravila na krajši sprehod po domačem kraju. S kolegico Karin sva se najprej dobili na toplem kakavu, ker je pri nas v Bohinju še zmeraj mraz in sneg (ja, res je!). Vrgli sva se v Urško (ki je lokal, da ne bo pomote) in opazovali dogajanje v najpopularnejšem kafiču.

Malo sva se še zapeljali okoli, potlej pa je Karin šla na avtobus – dijaki in žurke. Znana pesem.

Pa sem šla še slikati največji biser Bistriški – Mečkator center. Oh lepota bohinjska! Ne gre pa zanemariti tudi naše občinske hiše, ki jo ljubkovalno kličemo kar kremšnita. Le kdo bi vedel zakaj?

Pot me je vodila do Ukanca, kjer sem naletela na Kamp Zlatorog-kamp duhov. Medveda nisem srečala, so se pa od nekje pojavljali čudni glasovi. In ker nikoli ne veš, sem se hitro pobrala nazaj. Na pomolu pri sv.Duhu sem slikala do kje je bil najvišji vodostaj. Kar neverjetno se mi zdi, da se je voda dvignila tako visoko. Samo če pravijo, da je bilo tako, jim verjamem. Pogledat sem šla še žičnico, adrenalinski park in zlatoroga, ki nas čuva. Potlej pa je sonček že odšel za oblake in je ratalo presneto mraz. In sem šla domov. Fotografije so pa lepe. Pa si poglejte.

Tatu in ostale umetnosti

Odprla bom novo obrt. Uvidela sem, da mi tovrstno izražanje zelo leži. Seveda se ne bom obremenjevala z permanentnimi risbami (nočem, da me kdo zbrca kdaj) ampak bom se posvetila začasnim barvnim wannabetattoojskim kreacijam. Primer:

Na znani ljubljanski ulici, kjer domujejo zebre sam zapazila tole exspresivno … hm… instalacijo?! Se mi zdi, da je kar vredno ogleda, ker so možne različne interpretacije le tega dela.

Toj to. Nimam kej za povedat več. Ajde!

Bohinjwood

In končno je naš prelep domači kraj dobil nekaj kar si resnično zasluži! Na Vogarju bodo postavili markanten napis, ki bo temu turističnemu biseru dodal pridih elegance in zvezdništva! Zares, zares! Zadeva je bila dokumentirana na podstrešju FA, kjer temne sile kujejo načrte za ta megalomanski projekt! Še je upanje!

Med tem, ko je dotična maketa mirno samevala v najpodstrešnejšem seminarju na faxu, se je v galeriji odvijala drama. Zadnji popravki pred oddajo “programa” so se odvijali z polno hitrostjo. Ozračje je bilo naelektreno od idej in dobra volja je kar vrela iz nas (beri kot: živčni smo bili do amena). Pa tut plakat smo pokaš(s)iral. Pa je kar vredu izpadu.

Pa še utrinek z takoimenovane “kadilnice”. Lepo je tam, če je sonček. In trta nam daje senco (ko bodo listki pognal nam bo pa res ).

 

Blog z teboj!

Pesi

Pot nas je zanesla v daljno Ivančno Gorico, ki leži sredi kucljev dolenjske pokrajine. (kucelj-grič). Ogledali smo si mamico našega bodočega družinskega člana. In ne, ne govorim o ženski, ki bo donosila od nekoga otroka ampak o prelepi psici pasme Švicarski beli ovčar. Pri dotični družini je bivalo 8 psov, papiga, paličnjaki in veliko veliko ribic. Mogoče še kaj, a nisem opazila. Medtem ko so mi 4 male čivave grizle šnirnce (vezalke) smo se dogovorili, kdaj bo kužek postal naš (prvo mora še zlezti iz trebuščka). Ime mora biti na črko T ker so rodovniške zadeve takšne, da pač razne izmišljotine niso možne. Aja, mamica je pa Alfa Mežiška. Google it. Pa še malo fotk, da boste vidli, da so beli ovčarji tanartalepši sploh.

Pa še male čivave z izbuljenimi očmi

lejga bumbarja

Blog z vami.

Bohinj je še vedno turoben

Spet sem se odpravila na dolgo potovanje v domače kraje, natančno v Bohinjsko dolino in bogsigavedizakaj me se spet pričakalo turobno ozračje. Sonce se je smejalo pred in po mojem obisku, le takrat se je vsa zadeva zavila v meglo in depresijo. Sicer je vse še vedno mistično in zakleto (saga o Bohinjskem trikotniku je pač vsem znana od kar je bil članek v Preverjeno). Pa kaj bi govorila, oglejte si sami – kratke utrinke z domačega dvorišča in še malo okoli.

P.s.: Tiste čudne bele zaplate so sneg. Za vse tiste, ki ste zaradi pomanjkanja le njega to zimo pozabili, kako izgleda.

Servus.

Ustvarjalnost v konjušnici

Dne 14.2.2007, ko so po vsem svetu kupidi uspešno in neuspešno natepavali naivne smrtnike smo bili mi zbrani za durmi konjušnice na FA in nestrpno čakali začetek pre-ljubljenega predmeta.

Zabeležila sem mračno vzdušje v prostoru, kjer le malokrat svetloba doseže najbolj skrite kotičke pod številnimi mizami.

Ker je bilo ozračje zares tugomorno, poleg tega pa še mraz, sem se odločila da se likovno izrazim na to temo. Iz radirke je nastal dovratni kip z imenom depresija (in čisto po nesreči je podoben neimenovanemu asistentu, opravičilo).

P.s.: ob jutranjem sprehodu na fax sem našla tole misteriozno risarijo na avtomobilski šipi. Fantom iz opere ali harry potter?

Prelep amerikanizirani praznični dan vsem.

Lost and found

Našla sem lepo slikico iz preteklih časov, ko smo dejansko imeli čas še za kaj drugega kot fax (sej se hecam, takrat se nam je pač dalo…). Danes nisem preveč gostobesedna. Lep ogled želim!

Servus.

Architorture

Brskam po arhitekturnih knjigah v knjižnici FA in naletim na zanimivo knjigo Architecture A-Z – a rough guide od Louisa Hellmana. Hecna zadeva, ampak kar poučna. Pa sem se odločla da vam skeniram nekaj smešnih slikic iz knjige. Pa še smešni dialog. Citiram: ” Is that Le Corbusier?” ” No, that’s God. He just thinks he’s Le Corbusier!”. hhh.

Lep dan želim.

Lojz Rojs

As seen in šiška – stara cerkev, dne 11.2.2007 nekaj čez osem zvečer:

še je čas…

Tole cvetko sem pa dobila po mejlu in jo enostavno moram deliti z vami (opravičujem se vsem moškim obiskovalcem bloga, vendar zadeva je res smešna).

TEČAJ ZA MOŠKE

Še je čas!

Tečaj se bo izvajal le v primeru zadostnega števila udeležencev. Popust se prizna vsem, ki se bojo odločili za vsa predavanja. Pedagoški cilj tečaja je; informacijski tečaj, ki bo usposobil moškim tisti del možganov, za katerega sploh ne vejo, da obstaja.

 

 

Modul 1: obvezni tečaj

1. Naučiti se živeti brez mame. (2000 ur)

2. Moja ženska NI moja mama. (350 ur)

3. Razumeti, da je nogomet samo šport. (500 ur)

 

Modul 2: življenje v dvoje

1. Imeti otroke brez ljubosumnosti. (50 ur)

2. Nehati govoriti bedarije, kadar ima moja žena obiske. (500 ur)

3. Premagati sindrom daljinca. (550 ur)

4. Ne uriniram mimo školjke. (100 ur + praktični del)

5. Razumeti, da čevlji ne morejo sami v omarico za čevlje. (800 ur)

6. Kako priti do koša za perilo, ne da bi se izgubil. (500 ur)

7. Kako preživeti lažji prehlad brez dramatiziranja. (100 ur)

 

Modul 3: prosti čas

1. Zlikati srajco v manj kot dveh urah. (praktični del)

2. Prebavljati brez riganja, medtem ko ona pere krožnike. (praktični del)

 

Modul 4 : tečaj kuhinje

1. stopnja (začetniki): gospodinjski aparati. (prikaz z diapozitivi)

ON….vklop

OFF….izklop

2. stopnja (napredni): moja prva Maggi juha, brez da zažgem lonec. (praktični del)

 

POGLOBLJENE TEME

Glede na kompleksnost in težavnost tem, se lahko vpiše največ osem kandidatov.

TEMA 1: likalnik; od pralnega stroja do omare… ta misteriozni proces (vodeni ogledi)

TEMA 2: nevarnost pri polnjenju posodice za led (demonstracija in diapozitivi)

TEMA 3: ti in elektrika: ekonomske prednosti pri klicanju mojstra za popravila

TEMA 4: zadnja znanstvena odkritja: kuhanje in odnašanje smeti NE povzroča impotence

TEMA 5: čeprav si poročen z njo, ji lahko še vedno kupiš rože (pogovor s psihiatrom)

TEMA 6: rolica toaletnega papirja: Ali raste papir v škatli za toaletni papir?

TEMA 7: kako spustiti pokrov školjke- korak za korakom (video konferenca s Harvarda)

TEMA 8: detergenti: doziranje, uporaba (praktični del se izvaja zunaj)

TEMA 9: osnovna razlika med košem za umazano perilo in tlemi (laboratorijski preizkus)

TEMA 10: moški kot sopotnik- ali je genetsko možno da ne opozarja, ko ona parkira?

TEMA 11: nadpovprečna komunikacija: mentalne vaje za razumevanje, da je nekaj v predalu, ne da bi vprašal….”v katerem predalu in v kateri omari je predal”

TEMA 12: Ali skodelica kave lahko leti sama do lijaka? (praktični del vodi David Copperfield)

Servus.

Honda

Brez komentarja. No, nič ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom. Kdor dela reklame za Honda avtomobile je car. Car!

Vse moje ljubice (v Ljubljani)

Hehe. Da vas že takoj opozorim, da tale prispevek ne bo o neki perverzni lezbični izkušnji, kakor namiguje naslov. Gre se za to, da sem včeraj risala stvari za fax in sem bla v dilemi, katere barvice uporabiti. Pri vseh, ki jih imam v Ljubljani ( doma jih je še cela serija, plus razne barve take in onake, ne vem če hočete, da se spuščam v podrobnosti) se nisem mogla odločiti, katere naj uporabim za skico. Potem pa sm uporabila kar iz vsake serije po eno. Hehe. Viva la barvice.

Še slikica (klikni nanjo in odprla se ti bo v drugi dimenziji =) hihi)

In blog veritas.

Ko je glasba le človeški produkt

Malo sem brskljala po že vsem znanem predvajalniku filmčkov in za vas izbrskala nekaj res dobrih a cappella skupin. Noge v zrak in poslušajte

Kiss form a rose

Brekfast at Tiffany’s

Thriller

Bohemian Rhapsody

Nintendo compilation

Lep vikend želim!!

Špageti z malo in veliko koruzo

Ko študent kuha se posluži zelo enostavnih in precej hitrih metod čaranja za štedilnikom. Danes sem si pričarala koruzno pašto. Za enega študenta (ženski spol) potrebujemo:

– Šop špagetov s premerom Φ=1,7cm oziroma količino, ki bo zadostovala za vaš želodec, lahko se poslužite tudi drugih testenin.

– Košček masla v velikosti radirke (nove, ne obrabljene). Tudi druge vrste maščoba je dovoljena: olje, kokosovo maslo, margarina, … po želji in stanju v hladilniku.

– Ena četrtina 500 gramske konzerve sladke koruze, ter približno 5 storžkov mlade koruze (iz kozarca). Če mate storžke sladko-kislega okusa jih ne pozabit prej sprati, da ne bo konfuznih okusov. Konzervo s preostalo koruzo spravite za kasneje, fino gre v toast ali v juho.

– Ena polovica 500 gramske konzerve pelatov (ostalo gre v pašto naslednji dan). Pelati se mi zdijo boljšega okusa kot narezani paradižniki (opomba pisača).

– Dva ščepca soli. Eden gre v špagete eden pa v omako.

– Ena četrtina čebule. Jaz sem dala tri ščepce posušene čebule iz kozarca, ker se mi ne da jokati in smrdeti vsakič, ko kuham.

– Dva ščepca peteršilja v katerem koli stanju. Za okus.

– Poljubno število obratov mlinčka za poper. Bolši je tak z mlinčkom in pisanimi poprčki. Boljši okus.

Priprava:

Na štedilnik daš posodo z vodo, katere višina V mora biti tolikšna, da nadkrije pašto za ene 3 centimetre. Noter vržemo ščepec soli in čakamo vrenje. Tačas v drugo posodo damo maslo ali poljubno maščobo in počakamo da začne spuščati glasove. Če imamo svežo čebulo jo damo noter naseckano na koščke. Če bomo uporabili posušeno še počakamo. Nato vržemo noter pelate, pomešamo in počakamo, da se začnejo prijemati posode in skoraj sumljivo dišati – AMPAK SKORAJ, da ne bo kdo kaj zažgal. Nato pelate razkosamo, dodamo čebulo (suho- opcija, če nimamo sveže čebule) in zalijemo z malo vode. Pustimo, da se kuha. Ko voda iz prejšnje posode zavre vržemo noter špagete, ki smo jih prej prelomili na pol, ker se nobenemu ne da navijat preveč dolgo časa. Premešamo in pustimo brbotati. Nato v posodo z omako dodamo n-obratov popra, ščepec soli in željeno količino peteršilja. Malo pomešamo. Pogledamo a so špageti že – probamo enega in preverimo stanje. Če so vredu jih odstavimo od ognja. Zdaj v omako dodamo koruzo in storžke, ki jih nalomimo na manjše dele. Omako dobro premešamo, pustimo pol minutke na ognju in nato ugasnemo štedilnik, da ne bo kakšne nesreče. Špagete odcedimo in vržemo na krožnik. Čez prelijemo omakco in po želji popopramo in dodamo še malo peteršilja.

Bon apetit

Nauk te zgodbe je: Ni važno ali si mala ali velika koruza, slej kot prej končaš na krožniku.

(Če bo kdo to probal in mu ne bo všeč – ne krivit mene! Men je bilo dobro.)

Ajde

A cappella

Sprehajam se po youtubu in naletim na tole. Aleluja. Eden mojih najljubših komadov izveden v glasovni verziji ameriških deklet. Ne le, da solistka odlično poje ( sicer ni primerjave z Imogean Heap), tudi ostala dekleta naredijo odlično podlago. Res, palce gor. Pa še malce predogleda za sladokusce!

Pa še originalni komad z videospotom od misstai. In ja, dve sta, dvojčici. =)

Ajde, blog z vami!