Zakaj je tega treba?

Kar me - po domače povedano - totalno razpizdi razhudi - je aroganca raznih nadnamcev ( s tem mislim razne šefe, profesorje, starejše brate/sestre itd. ). Pa da ne bom pisala o teoretičnih zadevah, ki so - po pravici povedano - tudi vredne razprave, se obrnimo na konkreten primer. Aja, pa še to - imena bodo zakamuflirana spremenjena, da ne bo kdo rekel, da napadam kakšen čisto-dobro-delujoč sistem. (kao).

Dne 27.3, se pravi v četrtek smo bili študenti kot vedno vestno prisotni na predavanju, ki ceni računalniško spretnost malce bolj kot prostoročno. Seveda je pričakovano, da izvrševalci tega predmeta obvladajo tehniko do te mere, da imajo verjetno miško že kar vraščeno v roko in namesto tipkovnice uporabljajo miselne triggerje sprožilce. V redu, vse to očitno znajo (razne demonstracije uporabe strašnih programov na big-screenu to dokazujejo). Vendar se zatakne pri osnovni stvari. Ta predmet, ki skoraj ne more živeti brez interneta nima spletne strani. V redu, razumem, če vzamem v zakup to, da je predmet letos na sporedu prvič, malce se lovijo, bodo stvar že vzpostavili in napravili online habitat za slušatelje tega predmeta. (…tri tedne kasneje…) Stran se sicer pojavi na spletu, vendar je tako: (sledijo pridevniki) mizerna, bedna, nič posebnega in kar je najhuje … PRAZNA. Razočarana zapustim okenček - wannabe stran. Vrnimo se na predavanje. Deležni smo kritike na račun naše neusposobljenosti uporabe programov (ki jih večina sploh še ni uspela pridobiti, ker: 1. nimajo vsi T2 interneta, ki potegne 899Mb program dol v 3h urah, 2. znanja o uporabi programov za nelegalno pridobivanje stvari in 3. prijateljev, ki imajo neomejene količine programov pod posteljo v svoji sobi). Pritožujejo se, nad majhno količino prispelih zmazkov na njihovem serverju hkrati pa nam ne ponudijo nobene roke v pomoč. (Kritiziram, ker vem, da obstajajo študentske verzije programov, katere se pridobi tako, da se profesor prijavi v njihov sistem in jih dobi - ha, višja znanost). Odgovor: znajdte se! V redu, razumljivo, nočejo priti v kakršenkoli konflikt z kakršnokoli inštitucijo, ki prepoveduje veliko stvari. Samo zakaj potlej taka kritika v našo smer? Kako naj nekdo zna uporabljati program, ki ga niti nima na računalniku? Okej, obstajamo posamezniki, ki zadeve uporabljamo že od prej in znanje velikodušno posredujemo sošolcem, ako kdo vpraša. Tako da čisto razumem luknje, ki se pojavljajo v oddanosti domačih vaj. Pa še ena stvar. Kar me najbolj pogreje je to: nič-hudega sluteči študent vpraša, ali bodo rezultati prejšnjih vaj kje objavljeni. Nadrejeni se posmeje in pove, da to oni že majo vse na računalniku, kaj da smo živčni in da bodo še danes SIGURNO na internetu. Povdarek na sigurno. To je bilo verjetno rečeno že na vajah v torek (opozorilo, prigoda se dogaja v četrtek). Zdaj, ko to pišem je nedelja zvečer (30.3) o kakšnih rezultatih pa ne duha ne sluha. Zakaj profesorji tako vzvišeno obljubljajo stvari in nas zatrejo z besedami - češ, kaj ste tako živčni, če pa potlej obljubljene stvari ne izpolnijo. Čemu stoprocentna zagotovila. Mar bi rekli, da bodo vaje objavljene, vendar še ne vejo kdaj (čeprav ne vem, v čem je problem dati na spletno stran en *.pdf v velikosti normalne slikice z poljubno vsebino - sploh če si računalniško naduspodobljen). To ni prvič, to ni samo pri tem predmetu. (Še vedno čakam na izpitne rezultate-na-internetu pri predmetu, ki ga imam že zaljučenega-sem šla vprašat osebno kakšen je izzid, tako da zdaj vem). Je pa prvič, ko sem se o tem razpisala. In mi gre na jetra + vse ostale notranje organe.

Tako da, naslednjič, dragi nadnamci, ko nam zagotovite neko stvar in jo podkrepite z arogantnim pogledom, jo le izpolnite. Drugače naše spoštovanje do vas upada. Drastično in ne po Gaussovi krivulji. Tako. To sem hotla povedat.

Lep nedeljski večer in čimveč pravočasno objavljenih rezultatov vam želim!

Rojstni dan

Preko spleta je v naše nabiralnike “na zvezi” priromalo sporočilo, da so na svet privekali novi lepotci: 4 kužike in en pesjan. =) In tako je 26.marec postal rojstni dan našega bodočega družinskega člana - članice v bistvu. Še malo, pa nam bo družbo delal najlepši med najlepšimi - mala kepica švicarskega belega ovčarja.

Pa še mal slikovnega materiala prelepih kužekov. (hvala google)

arhifešta 25.3.08

Včeraj je bila ena boljših žurk, kar se jih spominjam ( pa s tem ne namigujem na razna omamljena stanja in posledično nezavedanje samega sebe in odsotnost spomina). Dobili smo se zvečer, pri meni, kjer smo ob kozarčku rujnega pirčeka pogledali najboljše utrinke iz znane oddaje, kjer nekdo pade notr (najjače: Lado in Jurij v priredbi G’n'R - don’t cry, Lado se premika kot Axel Jurij pa poje kot Axel ), najslabše izmed raznih rad bi bil idol oddaj, ter seveda Akhmeda, umrlega terorista in Slakonjo ki raztura v svojih imitiraNJIH. Nato smo se ob znani igrici razveselili in se odpravili proti As-u , kjer je bila najavljena arhifešta. Morem rečt da je bilo 1A. Ni besed, razen nekaterim dečkom, ki pač niso razumeli, da niso preveč interesantni (Quote: “Ej bejbe, dejte se premislt pa si zberte enga k vam je ušeč” - khm, ja koga že?). Nekaj slikic, videoti pa zaradi raznih možnih “bruk” ne bodo objavljeni=). Hawk, zakon je blo.

P.S.: Slike bodo objavljene na sledečem linku: KLIK 

če v hlevu ni higiene je lahko štala

Vse se je začelo v sredo, ko smo nestrpnih duš in srbečih prstov čakali v galeriji, da se nam nebo in vrata plečnikove predavalnice odprejo, da se bomo lahko posedli in začeli s osovraženim pričakovanim izpitom. Živčki so bili skravžljani do maksimuma, saj je vsak posameznik pri sebi vedel, da ni toliko podkovan v razlikovanju razmerij, da bi se lahko kosal z kompleksnostjo izpita. Nekaj utrinkov tik pred vdorom v predavalnico, kjer je še 5 minut predaval sam prečastiti dekan našim študentom na izmenjavi. (Samogovor: Kaj pa vi počnete tukaj? Izpit imamo. Aha, ste pa zagnani! >>> prišli smo 10 minut pred začetkom).

Kot vidite so vsi obrazi prešerno nasmejani in polni pričakovanja.

V četrtek se je agonija nadeljevala, sam smo v prejšnjem blogu omenjeni The Stol™ tokrat risali po vseh pravilih, ki naj bi obstajali. Rezultat pri meni ni bil kaj preveč drugačen od prvega, saj sem se sledenju počasnega razlaganja asistenta kmalu odpovedala in zaplavala v svoje vode, ki se imenujejo - Po Abčutku. Bomo drugi teden videli, kako je moj občutek kaj pravilno razvit. Kasneje ta dan, ko smo se po pojedini z neimenovanim Jakom Z. vrnila na fax, so se za gospoda plečnika začeli krajši mučni trenutki. Postal je model za novo kolekcijo pokrival. Ker pa je tako visoko nad nami, da ga niti prej neimenovani ni dosegel, je imel čast preizkusiti le eno pokrivalo imenovano wannabe Čarli Čeplin.

Kasneje, že na meji v temno noč sem se napotila proti vsempoznanemu KUD-u kjer se je odvijal krvavi boj. Na poti sem opazila zanimiv avtomobil(se opravičavam z slabo sliko).

S Tanjo sva prišle na rundo dve, pri rundi tri se nama je pridružil še Slavni Štajerc - mr.K. Karte je pomagal pridobiti moj kolega Žuraj, ki je stalni inventar KUD-a. Slike spopada bodo objavljene na sledečem linku: klikni me. (namig - išči pod geslom medfakultetni spopad 20.3 ). Samo dogajanje, ki je bilo spremljano z včasih opolzkimi in včasih čefurskimi komentarji voditelja je bilo zmerno do pretežno smešno. Pubilka je bila, sploh v prvem (v mojem primeru, drugače drugem) delu totalno zamorjena, ko se je pa razgrela so pa mogli tako ali tako vstati iz sedežov in zapustiti dvorano - obetal se je zadnji dvoboj večera. Slišati je bilo nekaj dobrih for:

Tema je bila Higiena v hlevu. Komentar voditelja: V hlevu mora bit higiena, drugače je lahko štala.

Ekspresivna vizualizacija imenovana “i’m a butterfly” (uganete od koga) Korenčiča (seveda).

Predstavniki AGRFT v pajkicah (nek predstavnik m.spola je bil celo v štrumpantlih najlonkah.

Stavek: Sej vem da sm prvi letnik, sam zakaj se morem vedno jest slečt! izrečen v žanru imenovanem: AGRFT film.

Replika iz publike ko so predstavniki infrastrukturalistov na odru stali s sekirami - “ne se sekirat”.

Predstavitev FDV-jevcev: “O, kako maš lepe lase! Kak šampon uporabljaš?” (dekle pokaže šampon z etiketo FDV) “Glavo mi pere FDV!”.

Tema : Prokomunistični svizci. (by nekdo iz dvorane) Voditel je potem revčka še cel večer maltretiral in namigoval na določene prepovedane substance. (domačica).

Tema diplomske naloge: Vsi obrazi Miše Molk.

Če sem kaj pozabila (kar verjetno sem) se zelo globoko in nizko opravičujem. Slikice pa, kot že prej povedano, poglejte na Mihovem Blogu. Podajam vam le utrinek pogovora dveh avtohtonih ljubljanskih štajercev. (apeliram na viktorske zadeve), ter všečno leseno zadevo z Ito Rino - z razstave v KUD-u.

Danes, ko so se izvedeli rezultati zgoraj omenjenega izpita se počutim odlično. Židane volje sem se odpravila proti domu z Čuhapuho, kjer sem srečala nekaj znanih obrazov.

Pot domov je bila spet nagravžna, saj velecenjeno moštvo SŽ enostavno ne dojame, da so v petkih migracije naroda v vse smeri - tudi smer Ljubljana-Jesenice in da mogoče ne bi bilo slabo dodati kak vagon, da bi dejansko lahko kakšno pot domov sedela. Vendar so to le pobožne želje. Potem se je zgodila še ena smešna stvar. Ko smo na postaji Boh.B. z avtobusom čakali, da se bo avtobus iz Radovljice končno pripeljal in nam dostavil preostale potnike sem opazovala dogajanje v bližnji Pekarni P. Skoraj 10 ljudi je čakalo v vrsti, prodajalka pa je sedela za pultom in vsi so gledali tjavdan in čakali. Le kaj bi to lahko bilo? Vam povem! Ob pol štirih se cene kruha spustijo za 50%.In tako je že pol ure prej prišel kupček ljudi, ki je naredil gužvo v pekarni in čakal dotični čas, ko bodo lahko kupili poceni kruh. Žalostno mar ne? Ti ti država, polemike s kruhom postajajo vse večje, zgleda, da jih je v koših zmanjkalo (Janč(š)i, poglej a je v tvojemu košu kaj več štruc).

Nato je začel padati sneg. Sneg je sicer padal tudi v Ljubljani. Vse postaja Belo in mrzlo, prilagam multimedijske dokaze.

Kmalu bo Big Night™ . In jajčki! Se tipkamo po praznikih. Pa velik pirhov.

Krvavi boj

V četrtek, na dan pred petkom, 20.marca bo v KUD-u bitka za življenje in smrt. Vsi zapriseženi humoristi, sošolci, sovražniki komikov, cinisti in nezainteresiranci vabljeni v Trnovo ob 18ih ali 20ih ali ob 21.30 uri.
Še nekaj, kar vas zna prepričat da greste. Vstop prost, če se podvizate in od 17ih naprej dvignete karto. Prijazni sponzor (mesec kulture) ŠOU!

Na bojišču si bodo nasproti:

Pravo:Neotehnologija

FDV:Infrastrukturalisti (sem spada tudi preljubljena FA)

Filofax:AGRFT

May the battle begin. No pa še mali filmčič, da vam ilustrira dogajanje.

Se vidimo tam!

Caution

Še vedno navdušena nad filmom, čeprav že večkrat gledala.

Mišice. That’s all i have to say.

Čudno Čudno

Še včeraj sem v kratki majici tekla v klanec po ljubljanskem Rožniku, sonce je nabijalo v glavo, prijetno je bilo toplo. Danes vstanem, seveda je bila roleta spuščena, slišala sem samo ptičke pri odprtem oknu in zaznavala, da zunaj pač sije sonce, saj je bilo svetlo. Super krasno. Jaz se oblečem, včerajšnjemu dnevu primerno in se odpravim v garažo po kolo, da bom odkolesala odpeketala na fax. Obujem moje zveste Allstarke odprem vrata in ostrmim. SNEG!?! Ni mi jasno. Zaprem vrata in jih ponovno odprem. Sneg je še zmeraj tu! Z nejevoljo se odpravim nazaj v sobico, se preoblečem v toplejše cunje in dvignem roleto. Res je sneg. Porkaštrukeljc! Celo zimo sem čakala, da se prevzvišeni sneg odloči in zapade. A danes, ko sem se veselila ponovnega teka po rožniku, ga pa res nisem pričakovala. Dejansko mi je pokvaril dan. Spet zamudila akademskih nekaj minut na seminar. Ne sneg, to ni blo fino. Se bova že drugič zmenila. Potem me nekaj prešine. Včeraj sem nekaj minut pred polnočjo še gledala vremensko napoved. Pa je bila taka kot za ponedeljek, neki oblački. Ampak v ponedeljek je bilo sonce. Predvidevala sem, da so ga pač vremenarji malo spili in objavili napačne podatke. Ampak ne, dejansko je sneg. Mogoče pa je le še kaj upanja za moje letošnje bordanje (ki ga še nism uspela izkusiti). Kdo ve.

Želim vam snežen - kopen (izberi po želji) preostanek dneva!

In še za konec nekej za tiste, ki so imeli slab dan

klikni me

Tudi za dežjem ponavadi posije sonce.

Malo večji kuščarji

Nekoč sem se navduševala nad zmaji - bogsigavedi zakaj. In ob vsesplošnem navdušenju je nastal ta trio debelih kuščarjev, kot posledica packanja z akvareli po papirju. Hope you like it.

kak lep dan za sanjarjenje

Trenutno poslušam ta komad in si mislim, da je danes res super dan za sanjarjenje.

Želim vam čimveč takšnih dni!!!!

Pavza ali kako sem se znašla na avtocesti tridesetega desetletja

Zadnji teden enostavno nisem čutila nobene prevelike potrebe po pisanju tega spletnega odložišča misli. Cel vikend sem se mentalno okupirala z dolgočasnimi opisnimi zadevami (kot primer navajam moj entuziastični izbruh). Ker sem prišla do zaključka, da enostavno tokrat še ne bom kos tej nalogi, ker se enostavno nisem mogla vsesti na mojo leno rit in se spraviti k delu, sem se odločila, da moje misli preusmerim na bolj statične zadeve. Kolokvij v petek (danes, na dan zapisa) se mi je zdej precej bolj lažji za plonkat …joke privlačen in dosegljiv. In tako sem v ponedeljek židane volje poskakovala po naši preljubi fakulteti in ob-fakultetnih zbiralnih prostorih in dokumentirala prešerno študentsko življenje.

Nato je napočil dan, ki smo se ga vsi bali. Starši se sekirajo ob spoznanju, da je najstarejši mladič že zakorakal v leta, ki se začnejo z dvajsetico. Omenjeni mladič pa se enostavno počuti, kot da je še tam - 16 ali 17-leten otročaj. Ampak! Prelomnico smo preživeli, nazdravili in sedaj pogumno korakamo po avtocesti tridesetega desetletja in dvigamo palec za avtoštop.

Sledil je dan, namenjen izležavanju, vendar sem kot vestni študen že ob desetih zjutraj visela na faxu in poslušala “zanimiva” predavanja o statičnih zadevah. Na sprehodu po Tivoliju se mi kamera ni pridružila, ker se je doma prehranjevala po kablu. Preostanek dneva ni omembe vreden.

V četrtek smo se v temačni in slabo prezračevani predavalnici spoznavali z novo vrsto umetnosti imenovano - “Nea fukaj nea morem to napihnti”. Med časom, ki je bil namenjen mentalni pripravina risanje The Stola™ smo ustvarili nekaj prelepih zračnih objektov. Prilagam dokazno gradivo.

Za zgoraj omenjeno prelomnico sem si tudi malo privoščila in sem si kupila novo prenašalko stvari malho. Ker je bila ena od starejših že zelo boga in strgana, druga pa tudi že malo načeta in umazana sem se odločila za prisrčno zeleno izvedbo. Prav tako sem v zeleni izvedbi izdelala “hočembit” maketico moje trenutne okupacije, pa zgleda bolj kot duplo kocke. Ampak je kul. In še za pocartat pocrkljat - sm se kupila že dolgo ne videne - oh nekoč tako oboževane - pisane - najrajši mam rjave - m&m’s forever bonbone.

To je to. Se tipkamo!

Bohinj ni bil tako turoben

Odločila sem se, da vam slavnostno predam posnetke prelepega domačega gnezda med Alpami. Samo slikice tokrat. Če hočete izvedeti več o tem prelepem kotičku si pojdite pogledati! (če se sprašujete, zakaj vedno isti prizori … to je najbližje, ko grem lahko ven še v copatah.)

P.S.: 15.3.08 Pod skalco (na Ribčevem Lazu) >>> Koncert Big Foot Mama - vstop prost. Zadeva se organizira v okviru Freeride Battle-a na Vogel - mountain. All come!

Pa še preety pics:

Osmomarčevski Sejem in Nage Gospodične

Danes sem bla z tastarimi starši na sejmu dom na gospodarcu. Ker sem zavedni študent arhitekture, ker pri projektiranju delamo “montažno” hišo in ker nimam pojma bi se rada bolj razgledala, kako stvari zgledajo v živo, sem se podala na mukotrpno ekspidicijo v prepolni sobotni sejem. Kmalu sem nabrala za cca 4 kilograme prospektov in nekaj revij, ki sem jih dobila zastonj:

- ambient

- kontrast

- pri nas doma 2x

- obrazi ???

- hiše (pregled)

- hiše (ob tem, da sem se naročila na celoletno edicijo + zastonj dobila karto za arhitekturno konferenco na gradu)

Nabrala sem tudi nekaj šibic vžigalic, primerke izolacijskih materialov (za makete), črnega metulja iz izolacijske pene, malo hiško iz lesa, svinčnike, robčke z gospodičem brez majce in mišicami na ovitku (pa ne vem, kaj že reklamira) in veliko čokolade. Bila je bolj suša, predvidevam, da je bilo na začetku več free stuf darilc. Opazila sem, da je Jub imel zelo opazno stojnico z zelo opaznim reklamnim materialom. Gospe in gospodje so nas prepričevali, da večino stvari enostavno rabimo in ne moremo več živeti brez njih, da jih moramo at takoj kupit, drugače bo naše življenje zajebano zagrenjeno in oh in sploh. Videla sem nekaj inovativnih rešitev, nekaj že videnih stvari in veliko enakih primerljivih izdelkov, ki so se pojavljali na različnih stojnicah z različnimi cenami. Ako bi take gužve gneče ne bilo, bi se pri stvareh, ki so meni zanimive zadržala dalj, samo je bilo zelo … prešvicano prepoteno. Dobila sem tudi rožico, kajti bil je 8.3. kar pomeni, da možje talajo izročajo rožice vsepovsodi (ampak rožico mi je podarila gospa?!). Potlej smo šli še k Čadu na požrtijo osmomarčevsko kosilo. Nikoli več ne bom jedla.

Hitri paparaco posnetek v slogu Spear Britney

Papa dečki!

Lenoba je gibalo razvoja

As seen in Ljubljana - FA, dne 6.3.2008, na predavanju DMP

P.s.: Srečala sem mojo bivšo sošolko Katjo. Prilagam slikico.

To je to za danes. Ajde.

Ko med statiko srečaš podgano

Danes smo bili priča izjemni definiciji statike, kot dolgočasne samostojne vede v okviru naše fakultete. Profesor Boris Wranitsch je le to definicijo ilustriral s takim zanosom, da enostavno moram ta likovni “izraz” ekskluzivno objaviti na tej strani!

Med nadaljno debato v sloviti predavalnici z zvenečim imenom so padale nezanimive težke besede. Na podlagi teh besed smo se izbrani odločili, da debato prestavimo v bolj inspirativno okolje, ki tiči pod skalco. Ob rujni kapljici (kakav, belakava, kokakola, union in Pivo™) smo predebatirali aktualna odkritja na najrazličnejših področjih. Prilagam fotke napete debate!

Kot nadobudni študenti smo se probali uveljaviti tudi na področju delanja norca iz samega sebe igralstva. Prej omenjeni gospod Wranitsch nam je zaigral monodramo z naslovom: “nasmeh - žabo v ustih žvečim”. Kolega Jaka Zagode je uprizoril tiho komedijo na temo: “Roza cigaret- dilema sodobnega moškega”. (Opozorilo: V dramskem deli ni bil kršen zakon o preovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih).

Med posedanjem v lokalu uro statike smo bili priča tudi nenavadnemu pojavu. Na ramenu tipa pri sosednji mizi postavnega mladeniča je čepela miš albino podgana. Mirno je glodala svoj košček nevem česa, čez čas pa se je umaknila v varno zavetje lastnikove kapuce. Priplazila sem se do neustrašnega gospoda im prosila za dovoljenje, da posnamem prijateljico noči preljubko živalico. Nič ni imel proti, le podgana se je zvirala in zajebala zablurirala sliko.

Nato smo se razcepili. Delavni del ekipe se je odpravil domov, kjer opravljamo študijska dela; bolj konstruktivni kos ekipe pa je ostal in skušal reševati svetovne statične probleme še naprej.

Ajde.

podstrešje - brainstorming

Danes smo se zbrali na podstrešju zagreti nekateri slušatelji seminarja Mihelj, da se bomo naklepetali izobrazili in kaj ustvarili na temo arhitektura. Prinesli smo si tudi hrano za možgane, Ksenija pa (dejansko) knjigo Small houses. Ne vem koliko znanja sicer ni romalo v naše glave, smo pa spoznali zlobo temno stran Borisa. Z šraufencigerjem izvijačem je umoril mojega psa Lojzeta S. (prilagam video) Kaj bi šele bilo, če bi mu dali v roke šubler kljunasto merilo!?

Lojz Rojs II

As seen in Trnovo, Harambaša dne 3.3.2008:

Vikend

Ta vikend je bil eden izmed zanimivejših v tem letu (sicer smo pa šele marca, tako da to ni nevem kako težko). V petek, na dan, ki se pojavi le na vsake štiri leta smo se zbrali v bivši Domini in proslavljali 19 rojstni dan Alči Palči.

Žurka je bila fenomenalna, nakar smo jo okitili še s kratkim obiskom Orto bara. Seveda ni manjkalo komedij v zvezi z oddajanjem garderobe, saj nobeden izmed nas ni premogel ledra kože kralja živali, nakar smo se na prijetno polnem plesišču bolj ali manj uspešno otepali pijanih pobičev in malo manj pobičev, ki so v svoji pohotnosti nedovršenosti stegovali prste po naših nedolžnih telesih.

Sledil je postanek v tivoliju, kjer smo si pijane lačne želodčke potešili z nasplohznanim Horsom. Nato je prišel čas za izležavanje spanje. V deževno jutro sem se zbudila zmačkana neprespana. Po celodnevnem prestavljanju iz enega konca sobe na drugega in smiljenja samemu sebi (okej, smo šli še z tastarimi drago družino na krajši postanek za kosilo - hmmm ne bi komentirali občutkov v želodcu po tem postanku) sem se toliko spravila k sebi, da sem se prestavila k Tanji v stanovanje (vmes sem se seveda izgubila, kajti tja sem šla prvič), kjer sva se nato v kup premetavali po stolih in komentirali najino stanje dogajanje po svetu.

Topel čajček je prijetno božal najina želodčka, pa tudi izobraževalne minute sva imeli (fax naju ne spusti iz krempljev). Po nekajurnem krajšem obisku sem se odpravila v zavetje tople postelje, ki me je prijetno zazibala v spanec. Po mirni noči (klic ob petih zjutraj ni čisto nič motil mojega sna) sem se zbudila v sončno jutro. Super! Sprehod do Žaka, kjer smo posneli prečudovite posnetke nogometašev,ki so v klenem južnem slovenskem jeziku spodbujali žogo k temu, da bi padla v gol. (Žal posnetki ne bodo objavljeni zaradi eksplicitnih prizorov in sočnosti jezika).

Malo smo nadlegovali igrala in slovenski otročadi onemogočali dostop do gugalnic. Nato sem šla nazaj v brlog stanovanje.

In zdaj sem tu, sonček sije, v želodcu mi kruli, jaz pa se poslavljam in vam želim lepe vikende. Easy like sunday morning!