Impro-porno

Bila na impro – porno. Bilo je malo imrpo in veliko porno. Ker pa je možno, da blog berejo tudi mlajši od 18 let bom podrobnosti izpustila. Ampak vam lahko že bežen pogled na sličico razkrije umazane podrobnosti. Pa še nekaj ilustrativnih stavkov:

-princesa na vrhu prinčevega grahka

-oktoberfest

-čevljar na dom in dostavljalec pic

-umri pokončno

-Juš v bademantilju kopalnem plašču z umetnim lulekom,

še kaj bi se našlo …

P.S.: En par je dejansko s sabo pripeljal svojega (predvidevam da) 1 leto starega froceljna otroka. Vzgoja? Hmmm….

Lep večer in masturbacija je baje zdrava.

Slon, sadež, pleskavice, vino in ostalo v Ormožu

Ta vikend sem bila povabljena k Tanji, da si skupaj ogledava kabare znanega slovenskega zabavnega dueta: favna in flora – Slon in Sadež.

Super performance, mogoče je bila le publika malo premlada, saj po mojem mnenju niso razumeli vseh for. Pomaga tudi, če njihove komade že od prej poznaš – živjo eMule.

Nato smo se odpravili na pivce v originalni lokal maček – po katerem so kopirali, da je nastal ljubljanski maček (kavarna). Dobile smo klic naj gremo v KOŠ – Klub Ormoških Študentov igrat Wii (sonijev zabavni tv emulgator – super rekreacija za zabavne večere). Tam sta bla tudi akterja današnjega večera, ki pa sta se bolj zdolgočasena kasneje odpravila dalje. Jaz sem bila polna veselja, saj mi je pod roke prišel še stari laško v stari flaški (piksni), kasneje v večeru pa smo s puncami naredile še blagovno menjavo v bližnji pekarni, s katere je že celo noč nesramno dišalo po svežem – 3 pivce za tople pletenice, rožičke in štruco belega. Krasno je na vasi. Nato smo se počasi odpravili domov, na poti pa so fantje izvajali vandalizem nad lokalnim spomenikom. Bogi spomenik!

V zgodnje jutro sva se s Tanjo zbudili polni energije. No ura je bila enajst, sam v tem niti ni poante. Po krajši okrepitvi sva se odpravili na njene gorice po nekaj tekočine za piknik, generalka za prvi maj.

Super krasno vreme s sončkom je bila idealna podlaga za peko handmade (hmmm…) pleskavic pod milim nebom. Prvič sem pila belega z oro, kar so lokalni fantje označili kot kriminal, samo so na koncu popustili, češ, saj sem punca. Z enega brega Drave smo mahali hrvatom na drugi breg in se martinčkali na soncu.

Nato sva se s Tanjo odpravili do postaje, saj je prišel čas, da se z vlakom odpravim domov. Seveda je vlak imel zamudo. Kako tipično.

Nato je sledila tri-urna mukotrpna vožnja v Ljubljano. Z vmesnimi postanki, ker popravljajo progo. Muka.

Ne da se mi več tipkati. Bi mogoče kdo čaj?

Se tipkamo naslednjič!

Always Cvičk

Včeraj sem se prvič udeležila vseslovenskega dolenjskega pijančevanja rajanja študentarije ter ostalih bolj ali manj mladih cenilcev cvička rujne kapljice. Ker sem imela  še druge obveznosti (predavanje), sem zamudila stojnice z degustacijami cvička raznih vinorodnih okolišev in pridelovalskih družin. Prišla pa sem na koncert. Zabavali so nas d’neeb – ki imajo mimogrede kar dobre komade, elevejtrsi, DMP (in ne, to niso digitalne metode predstavitve, temveč Društvo Mrtvih Pesnikov), ki so nas (raz)greli z nekaj novimi, predvsem pa starimi komadi – ker enostavno nekej rabm, da jih ne pozabm – in to je vse, vse kar jaz imam. Seveda je bil vrhunec večera Vladek, ki je prišel z Goričkega, preko Pirana vse do Križank v Ljubljani. Verjetno ni treba omenjati da je cela nacija strumno pela vse njegove komade. Posebnega presenečenja sicer nisem videla, ker smo se odmajali odpravili domov, sem pa slišala znan komad o čebelicah. Verjetno se vam svita, kaj bi lahko to bilo. Vsekakor dobro vzdušje, cviček je bil bolj švoh tako-tako, pa kaj hočemo, če je treba “nahraniti” nacijo, kvaliteta prepusti nadvlado kvantiteti. Pleskavice pa so bile baje dobre, so povedali. Drugo leto pa se zagotovo sprehodim skozi stojnice.

Prelep četrtkov pozdrav!

Arhitektura v zgodovini slikarstva in filma

Včeraj sem se udeležila drugega predavanja Ora Ettlingerja na temo virtualnega prostora in uporabe arhitekture v njem. Če je bilo prejšnjo posvečeno teoriji o samem virtualnem prostoru, smo se sedaj spoznali z posameznimi primeri uporabe arhitekture – od Egipčanskih stenskih slikarij, do modernega računalniško generiranega filma.

Najprej smo ponovili nekaj definicij z prejšnjega predavanja:

- Virtualni prostor je viden, ne konceptualen,

- umetniška dela se tretirajo kot iluzija,

- iluzija je zaznavanje virtualnega sveta,

- slika, risba – statični tip okna do virtualne resničnosti, film je dinamično okno itn. …

Nato smo si ogledali veliko primerov, kako je arhitektura uporabljena kot tehnika za ustvarjanje virtualnih prostorov. V starem Egiptu umetnost ni bila uporabljena kot okno v virtualni svet, vendar je bila namenjena reprezentaciji same sebe – kot da bi karakterji živeli na steni. V antiki se zadeva spremeni in je slika okno v virtualni svet – Grki so izumili virtualno realnost. Za v pomoč je primeren sledeči primer: Egipčani so risali ljudi iz profila, vendar so bile vse okončine vidne, saj če je katera manjkala, je to pomenilo, da jo oseba nima. Grki, ki so prevzeli način risanja profilov pa so lahko osebo narisali tako, da se ena roka pač ni videla, vendar so vedeli, da nam je nevidna samo iz gledišča, s katerega gledamo, v resnici pa obstaja. V srednjem veku so bile slike uporabljene za pripovedovanje zgodb – kot slikovno besedilo. Okvir slike, ki je bil do zdaj vedno prisoten kot razmejevanje papirja in risbe, se je začel “pomikati v sliko” – postal je del slike. V renesansi je bila izumljena linearna perspektiva. Zanimivo je, da je bil renesančni stil arhitekture najprej izumljen za virtualni svet – risbe, šele nato so začeli dejansko graditi tako arhitekturo v resničnem svetu. Pojavila se je tudi deformacija ozadja, ki je sedaj lahko postal tudi subjekt slike. V baroku se je začel iluzionizem, to je risanje prostorov na steno, da imamo občutek, da tam ni stena, ampak se prostor nadaljuje. Umetniki so se delili na arhitekte, ki so izrisevali arhitekturo, ter slikarje, ki so dorisali ljudi. Pojavilo se je tudi slikanje pokrajine. V vsem tem pa so stremeli k čim realnejši upodobitvi krajev in prostorov. V realizmu so se začeli ozirati nazaj, eni k antiki, eni k srednjem veku. V dvajsetem stoletju se je pojavila arhitektura kot subjekt risbe – veliko so eksperimentirali s tehnikami slikanja – arhitekturnimi motivi.

Tako v filmu kot slikarijah je arhitektura lahko uporabljena kot okvir, kot ozadje, scena ali subjekt. V filmu je sicer uporaba arhitekture kot okvirja zelo redka, kot primer pa smo si ogledali odlomek iz filma: A cook, a theif, his wife and her lover. Nato smo si ogledali še primere uporabe arhitekture v filmu – od Hitchocka do Gospodarja prstanov.

To predavanje je bilo vsebinsko nekoliko težje kot prejšnje, vendar nam je Or uspel prkazati nek drugačen pogled na risbe in slike, kot smo ga vajeni. Vsekakor se bom udeležila še tretjega predavanja, kjer bo govora o nam skriti strukturi virtualnega sveta.

Bravo.

Kapuči(n) in čaj

Po dolgem času sem se zopet odpravila na pijačo z Vito, mojo sotrpinko iz gimnazijskih let. Prijetne debate so trajale v noč, medtem pa sva se preselili čez pol Ljubljane: od Čajnice do Šiške-Stara cerkev (mi cassa). To bi blo treba večkrat ponoviti, pa ne le z Vito, tudi z ostalimi od Jesenicama Gimnazije-dijaki izpod Lipe. Fantje, punce, pokličte ali uporabite msn! Jaz sem ponavadi prelena, če pa kontaktiraš, se pa zmenmo – itak!

V torek pa smo Miheljevci odšli na razstavo v Mestnem Muzeju, kjer se poleg stalne razstave – Obrazi Ljubljane mudijo skulpturne obleke Roberta Capuccija. Na žalost se zaradi temačnega ambienta in prepovedane uporabe bliskavice večina slik oblek ni posrečila, zato prilagam le malo fotomateriala teh zanimivih oblek. Sicer pa si lahko za 2,5€ (študentska) lahko ogledate obe razstavi. Obrazi Ljubljane je zelo zanimiva interaktivna predstavitev glavnega mesta Slovenije. Tudi otroci se bodo lahko zabavali, vse igralnice smo tudi mi uspešno preizkusili. Poleg slik in predmetov si lahko ogledate celotno zgodovino ljubljane tudi na računalnikih in ekranih, vsekakor zelo pohvalno zasnovana razstava!

V sosednji galeriji Vžigalica smo si ogledali tudi skice Capuccija, njegove zamisli, ki smo jih prej videli tudi realizirane. Tukaj je vstop prost (ufff). Malo kulture nikoli ne škodi! Škodil je edinole dež, ki je neprijetno zalival zemljo in nas študente. Sumim da sem staknila lažji prehlad. Sonce, prosim začni sijati!

Pa še slikice iz razstav:

Lep dan želim, pejte na cvičkarijo, en kozarček rdečega na dan je baje zdrav!

Samo zmaji in pesi

Ta vikend smo se z familjo končno odpravili v živo gledati našo bodočo članico (familje namreč). Končno vemo, katera kužika je naša: lepotička z oranžno ovratnico, imenovana Tara. Debeli bajseki dobro napredujejo, uspešno so mi prežvečili večino prstov na roki, hvalabogu da nimajo še ojstrih zobkov. Pravijo, da bomo v sredini maja lahko našo belo kepico odpeljali domov. Zdaj so sicer bolj podobni tjulnjem, ker so taki: beli, zavaljeni in večino časa ležijo po tleh in spijo. Še malo, še malo pa bo.

Naneslo je tudi, da sem prvič v življenju spuščala zmaja, ki ni glih kupljen v trgovini z otroškimi igračami. Zadeva je kar precej extremna, saj me je parkrat skoraj odneslo s tal (hvala bogu, da sem mela supervajzorja nadzornika, ki me je trdno držal). Hec pa je, da je bil to mali zmaj. Verjetno bi me srednji in veliki odnesla v tople kraje.

Moj zmaj je lahko balon.

Lep začetek tedna želim – pa da dež pojenja.

Drobtinice

Kot zgledna impro-gledalka sem se dokopala do karte za impro dogodek mesega aprila: nastop kanadskega dueta The Crumbs. Na njihovi strani piše da … hehe, kar preberite si. Šov je biv zakon, tema se je glasila DNA SPLICING postregla pa sta nama s tremi zgodbami: o možakarju, ki ni znal brati, o družini kjer je oče v laboratoriju ustvaril sina ker žena ni imela “pravih delov”; ter o paru znanstvenikov, ki je zajebala zamuštrala eksperiment. Mojsterska improvizacija, fluentno mešanje kadrov in smešno navezovanje. Pa no, saj sta pa prvaka in učita impro na fakultetah in je bil dober šov za pričakovati. A vendar, zmeraj znova navdušena (sem si jih ogledala že na Tubi). Ček it aut.  (Specialna hvala Urošu, ki se je boril za mojo karto).

Arhitektura virtualnega prostora

Udeležila sem se prvega izmed treh predavanj Ora Ettlingerja o arhitekturi virtualnega prostora. Ker sem že prej vedela, da je bila to tudi tema njegovega doktorata sem pričakovala dobro predavanje. Kar je tudi bilo. Že njegov nastop je bil super (dobro pripravljen, tekoč razumljiv govor, brez nepotrebnih ammm-ov in eeee-jov kar me ponavadi moti na javnih nastopih), da ne govorimo o temi. Seznanil nas je z filozofijo-definicijo virtualnega prostora: kaj to je, oziroma kaj to ni. V vsakdanjem pogovoru to besedo uporabljamo napačno, nam je razložil, saj virtualni prostor ni:

-spiritualni

-svet idej

-paralelna realnost

-utopija

-domišljija

-kolektivna domišljija (zavedno)

-fantazija

-sanje

-halucinacije

-fikcija

-potencial

-hiperrealnost

-računalniški prostor

-cybersvet

-hypersvet

-virtualna realnost (s tem je mišljena naprava VR)

Zanimiva mi je bila ta izjava: Virtualno ni nasprotje realnega. Virtualno je kvečjem nasprotje fizičnega. To si je dobro zapomniti. To predavanje je temeljilo bolj na definicijah, filozofiji samega virtualnega prostora, medtem ko se bomo v naslednjih dneh naslonili bolj na konkretne primere. Vsekakor vredno ogleda, vabljeni vsi:

to sredo: 23.4.2008 ob 18 uri v Plečnikovo predavalnico na Fakulteti za Arhitekturo,

ter v sredo 7.5.2008 ob istem času na istem kraju.

Pa še bonbonček:

Kateri grad (ki je logo Walt Disneya – tisti, ki je bil v trnjulčici)  je resničen, kateri je simulant in kateri je virtualen? Tisit v trnjulčici, tisti v uvodni špici od Disneya ali tisti, ki stoji v Disneylandu?

arhifešta 15.4.08

Na sporedu je bila še ena arhifešta. Tradicionalno smo se prvo zbrali v rezidenci enega iz naše klape- tokrat je najebala nas je prisrčno sprejela Tanja. Malce smo se ogreli ob nai Igrici ™ ter par rundah pantomime. Degustirali smo vince z Ormoškega vinorodnega okoliša ter pivce z Laškega pivorodnega okoliša. Nato smo se odmajali odpravili proti AS-u, kjer smo preživeli mnoge vesele trenutke. Podrobnosti ostanejo skrite: kdor je bil tam – ta že ve. Viva la Arhifešta.

Paparaco va(m) posreduje(m) naslednje slike:

Razstava v magistratu

Prof. Mihelj nas je poslal na ogled razstave v magistratu. Zadeva je vsekakor bila vredna ogleda, saj sem izvedela, kaj mladi arhitekti načrtujejo z našo bogo malo Ljubljano. Nekaj projektov je bilo čisto “pošlihtanih”. Z vsemi atributi, ki jih dober projekt zahteva: estetskost, dobra urbanistična zasnova, uporabnost in sklapljanje z obstoječimi elementi. Na žalost tega ne morem reči za večino predlogov. Po mojem mnenju Ljubljana ne more prenesti ekstremnih posegov, kot so zlata jajca in ogromne visoke razgledne ploščadi. Saj nismo Las Vegas. O predstavitvah bi tudi lahko kako rekla. Plakati so se mi zdeli vredu, čeprav sem jih bolj površno preletela in sem mogoče spregledala kako stvar. Mojo pozornost so pritegnile makete. Nekatere so bile take, da si jih niti sama ne bi upala prinesti na seminar na fax, kaj šele oddati za natečaj. Sicer je to mogoče stvar okusa in kaj je komu bolj pomembno, vendar maketa laikom predstavlja 8/10 vsega načrta. Po mojem se splača za to potruditi. Na splošno sem bila kar precej šokirana, kaj si ljudje vse izmislijo. Sploh strokovnjaki na tem področju. Zadevo bi blo treba precej bolj razmisliti in dodelati, predvsem pa ne zgraditi nekaj na vrat na nos. Ker se pač ne more z glavo skozi zid. Če pa že rata, pa vemo kako je potem z glavo. (razbit jajček)

Fotomaterial:

atrij

S fanti smo si šli ogledati pokriti atrij v SAZU-ju, kjer so nam prijazno razložili zakaj, kako, s čim, in čemu zadeva stoji. Po pravici povedano, se ne bi branila dopoldanske kavice na mizici pod stekleno streho, medtem ko se sonček nežno poigrava po zanimivih obokih. Luštno. Zanimiva je tudi zelena stena, ki bo nekoč preraščena s šavjem zelenjavo bršljanom. Vsekakor zanimiva izkušnja mora biti ogled filma na tej steni. Mogoče pa kdaj dobim to priložnost.

Pa še nekaj slikic:

Ajd.

Vtisi

Foto-vtisi današnjega ogleda lutkovnega gledališča “in the making”.

Destinacija, ki pride na vrsto jutri: SAZU

(komentar: vožnja z vzpenjačo ni vredna tiste 2€ za povratno študentsko karto)

Lep dan želim!

Ljubljana …

Ilustracija na temo načrtovane izgradnje raznih visokih “kvazifalusov” v Ljubljani. ( Arhitektura stolpnic je po mnenju mnogih podobna penisom – razne asociacije mogoče, kot so: velika stolpnica, majhen … ? ). Idejni avtor ilustracije je naš zabavni Mentor™. Zamislimo se.

( ne odgovarjam za lokacijske in pozicijske nepravilnosti)

Nočni pozdrav!

Rastejo …

Dobili smo nove slikice malih debelih kepic. Kar nekako se debelijo in izgledajo bolj podobni prašičkom, kot kužkom – hecam se … luškani so. Počasi se približuje čas prvega obiska, ko si bomo eno kužiko izbrali, da bo naša. Katero le: aranžno, ardečo al roza ? Bomo videli. Komaj čakam. Evo jih:

plavi (fantek), roza , redča, oranžna psička

mali bajsek ter odrasli primerek v ozadju z malo čivavo za bodyguarda.

Lep dan !

AJKAVK vs MODRO NEBO

Včeraj smo bili priča še enemu zagrizenemu battlu, ki se je dogajal v KUD-u. Nasprotisi-stoječi skupini A Ješ Kavo A Veš Kao in Modro Nebo sta se zašvicano borili za preboj v naslednjo rundo. Prvi blišč večera je bil (če iz-vzamemo Valičev jaz-imam-tud-standup prebliske in vice ¤) metalska izvezba srečanja Plešeglavega in Dohtarce v Čajniz Box-u, v katerem so svoje grobe gibe izkazovali predstavniki AJKAVK (Mš jo je fasou skupil od Korenčiča). V prvem polčasu so se Nebeno Modri držali nekako v ozadju ampak so se v drugem toliko bolj razgreli (velike zasluge ima absolvent v Vatikanu, v tem primeru je bil absolvent naravna katastrofa – true true). Tako so v drugem polčasu Modro Nebo ujeli AJKAVK, odločitev o zmagovalcu je bila prepuščena strokovnima sodnikoma (ane Uroš), ki sta po temeljitem razmisleku določila srečkote večera. Mi gledalci pa smo bili deležni različnih interpretacij neznanega predmeta (neka kvazi koza – stojalo ki ga mamo na FA za podstavt “mize” na podstrešju), ki se je romantično končal z znanim prizorom iz Titanika. Sodnika sta določila, da je boljši AJKAVK ker je v skupini pet fantov v Modrem Nebu pa samo dva (Hmmm, Uroš?). Plosk Plosk za uspešn večer, nasmejali smo se fino, natelovadili smo se tudi (Vid nas zmeraj ogreva, oz. se trudi). Pričakujemo naslednje porcije smeha, do takrat pa bomo že kaj zimprovizirali.

¤ vic (by Vid Valič, ki ga je kao slišou od enga bilderja):

Je tko v fitnesu en bilder pa tko dviguje uteži z roko pa bilda, pa je vn nabildan, pa mu že žila izstopa na roki, tok bilda. Poj je pa tm v kotu še ena bejba k se slin (ja, je razložu, da se bejbe v fitnesu ne slinjo), pa tko gleda njega pa njegovo žilo k ful izstopa.

Pa pride do njega pa ga tko vpraša: “Ej sori k te motm, k tko bildaš, sam zanima me, kaj pa delaš kej v soboto?”

Pa reče Bilder: “Noge!”

hahahaha

To je to, lep dan naprej!

Bohinjwood vs Bledcity

Fotoreportaža (tokrat malo texta in veliko slikic)

Risalni dan na podstrešju:

Grda Rožičeva bajta:

Bohinjwood popoldne + račke:

Bohinjwood zjutraj: sunrise:

Gremo na Bled:

Toj to. Lep sobotni dan!

Prvi kobacljaji

Naši kužeki napredujejo. Še dva tedna, pa si bomo lahko v živo pogledali smešne bele kepice. Na žalost je ena kužika poginila =( eni gre pa malo slabše kot ostalim iz legla, vendar držimo pesti, da se bo priborila do seskov, da bo postala velika in zdrava. Objavljam imena prekrasnih staršev:

Alfa Mežiška

Delljoy of Haely’s Future

Še malo, še malo pa bo. Pa še slikice malih kobacajčkov:

Še link strani o mamici in njeni žlahti:

klik