Samo zmaji in pesi

Ta vikend smo se z familjo končno odpravili v živo gledati našo bodočo članico (familje namreč). Končno vemo, katera kužika je naša: lepotička z oranžno ovratnico, imenovana Tara. Debeli bajseki dobro napredujejo, uspešno so mi prežvečili večino prstov na roki, hvalabogu da nimajo še ojstrih zobkov. Pravijo, da bomo v sredini maja lahko našo belo kepico odpeljali domov. Zdaj so sicer bolj podobni tjulnjem, ker so taki: beli, zavaljeni in večino časa ležijo po tleh in spijo. Še malo, še malo pa bo.

Naneslo je tudi, da sem prvič v življenju spuščala zmaja, ki ni glih kupljen v trgovini z otroškimi igračami. Zadeva je kar precej extremna, saj me je parkrat skoraj odneslo s tal (hvala bogu, da sem mela supervajzorja nadzornika, ki me je trdno držal). Hec pa je, da je bil to mali zmaj. Verjetno bi me srednji in veliki odnesla v tople kraje.

Moj zmaj je lahko balon.

Lep začetek tedna želim - pa da dež pojenja.

Drobtinice

Kot zgledna impro-gledalka sem se dokopala do karte za impro dogodek mesega aprila: nastop kanadskega dueta The Crumbs. Na njihovi strani piše da … hehe, kar preberite si. Šov je biv zakon, tema se je glasila DNA SPLICING postregla pa sta nama s tremi zgodbami: o možakarju, ki ni znal brati, o družini kjer je oče v laboratoriju ustvaril sina ker žena ni imela “pravih delov”; ter o paru znanstvenikov, ki je zajebala zamuštrala eksperiment. Mojsterska improvizacija, fluentno mešanje kadrov in smešno navezovanje. Pa no, saj sta pa prvaka in učita impro na fakultetah in je bil dober šov za pričakovati. A vendar, zmeraj znova navdušena (sem si jih ogledala že na Tubi). Ček it aut.  (Specialna hvala Urošu, ki se je boril za mojo karto).

Arhitektura virtualnega prostora

Udeležila sem se prvega izmed treh predavanj Ora Ettlingerja o arhitekturi virtualnega prostora. Ker sem že prej vedela, da je bila to tudi tema njegovega doktorata sem pričakovala dobro predavanje. Kar je tudi bilo. Že njegov nastop je bil super (dobro pripravljen, tekoč razumljiv govor, brez nepotrebnih ammm-ov in eeee-jov kar me ponavadi moti na javnih nastopih), da ne govorimo o temi. Seznanil nas je z filozofijo-definicijo virtualnega prostora: kaj to je, oziroma kaj to ni. V vsakdanjem pogovoru to besedo uporabljamo napačno, nam je razložil, saj virtualni prostor ni:

-spiritualni

-svet idej

-paralelna realnost

-utopija

-domišljija

-kolektivna domišljija (zavedno)

-fantazija

-sanje

-halucinacije

-fikcija

-potencial

-hiperrealnost

-računalniški prostor

-cybersvet

-hypersvet

-virtualna realnost (s tem je mišljena naprava VR)

Zanimiva mi je bila ta izjava: Virtualno ni nasprotje realnega. Virtualno je kvečjem nasprotje fizičnega. To si je dobro zapomniti. To predavanje je temeljilo bolj na definicijah, filozofiji samega virtualnega prostora, medtem ko se bomo v naslednjih dneh naslonili bolj na konkretne primere. Vsekakor vredno ogleda, vabljeni vsi:

to sredo: 23.4.2008 ob 18 uri v Plečnikovo predavalnico na Fakulteti za Arhitekturo,

ter v sredo 7.5.2008 ob istem času na istem kraju.

Pa še bonbonček:

Kateri grad (ki je logo Walt Disneya - tisti, ki je bil v trnjulčici)  je resničen, kateri je simulant in kateri je virtualen? Tisit v trnjulčici, tisti v uvodni špici od Disneya ali tisti, ki stoji v Disneylandu?

arhifešta 15.4.08

Na sporedu je bila še ena arhifešta. Tradicionalno smo se prvo zbrali v rezidenci enega iz naše klape- tokrat je najebala nas je prisrčno sprejela Tanja. Malce smo se ogreli ob nai Igrici ™ ter par rundah pantomime. Degustirali smo vince z Ormoškega vinorodnega okoliša ter pivce z Laškega pivorodnega okoliša. Nato smo se odmajali odpravili proti AS-u, kjer smo preživeli mnoge vesele trenutke. Podrobnosti ostanejo skrite: kdor je bil tam - ta že ve. Viva la Arhifešta.

Paparaco va(m) posreduje(m) naslednje slike:

Razstava v magistratu

Prof. Mihelj nas je poslal na ogled razstave v magistratu. Zadeva je vsekakor bila vredna ogleda, saj sem izvedela, kaj mladi arhitekti načrtujejo z našo bogo malo Ljubljano. Nekaj projektov je bilo čisto “pošlihtanih”. Z vsemi atributi, ki jih dober projekt zahteva: estetskost, dobra urbanistična zasnova, uporabnost in sklapljanje z obstoječimi elementi. Na žalost tega ne morem reči za večino predlogov. Po mojem mnenju Ljubljana ne more prenesti ekstremnih posegov, kot so zlata jajca in ogromne visoke razgledne ploščadi. Saj nismo Las Vegas. O predstavitvah bi tudi lahko kako rekla. Plakati so se mi zdeli vredu, čeprav sem jih bolj površno preletela in sem mogoče spregledala kako stvar. Mojo pozornost so pritegnile makete. Nekatere so bile take, da si jih niti sama ne bi upala prinesti na seminar na fax, kaj šele oddati za natečaj. Sicer je to mogoče stvar okusa in kaj je komu bolj pomembno, vendar maketa laikom predstavlja 8/10 vsega načrta. Po mojem se splača za to potruditi. Na splošno sem bila kar precej šokirana, kaj si ljudje vse izmislijo. Sploh strokovnjaki na tem področju. Zadevo bi blo treba precej bolj razmisliti in dodelati, predvsem pa ne zgraditi nekaj na vrat na nos. Ker se pač ne more z glavo skozi zid. Če pa že rata, pa vemo kako je potem z glavo. (razbit jajček)

Fotomaterial:

atrij

S fanti smo si šli ogledati pokriti atrij v SAZU-ju, kjer so nam prijazno razložili zakaj, kako, s čim, in čemu zadeva stoji. Po pravici povedano, se ne bi branila dopoldanske kavice na mizici pod stekleno streho, medtem ko se sonček nežno poigrava po zanimivih obokih. Luštno. Zanimiva je tudi zelena stena, ki bo nekoč preraščena s šavjem zelenjavo bršljanom. Vsekakor zanimiva izkušnja mora biti ogled filma na tej steni. Mogoče pa kdaj dobim to priložnost.

Pa še nekaj slikic:

Ajd.