Samo zmaji in pesi

Ta vikend smo se z familjo končno odpravili v živo gledati našo bodočo članico (familje namreč). Končno vemo, katera kužika je naša: lepotička z oranžno ovratnico, imenovana Tara. Debeli bajseki dobro napredujejo, uspešno so mi prežvečili večino prstov na roki, hvalabogu da nimajo še ojstrih zobkov. Pravijo, da bomo v sredini maja lahko našo belo kepico odpeljali domov. Zdaj so sicer bolj podobni tjulnjem, ker so taki: beli, zavaljeni in večino časa ležijo po tleh in spijo. Še malo, še malo pa bo.

Naneslo je tudi, da sem prvič v življenju spuščala zmaja, ki ni glih kupljen v trgovini z otroškimi igračami. Zadeva je kar precej extremna, saj me je parkrat skoraj odneslo s tal (hvala bogu, da sem mela supervajzorja nadzornika, ki me je trdno držal). Hec pa je, da je bil to mali zmaj. Verjetno bi me srednji in veliki odnesla v tople kraje.

Moj zmaj je lahko balon.

Lep začetek tedna želim – pa da dež pojenja.