Arhitektura v zgodovini slikarstva in filma

Včeraj sem se udeležila drugega predavanja Ora Ettlingerja na temo virtualnega prostora in uporabe arhitekture v njem. Če je bilo prejšnjo posvečeno teoriji o samem virtualnem prostoru, smo se sedaj spoznali z posameznimi primeri uporabe arhitekture - od Egipčanskih stenskih slikarij, do modernega računalniško generiranega filma.

Najprej smo ponovili nekaj definicij z prejšnjega predavanja:

- Virtualni prostor je viden, ne konceptualen,

- umetniška dela se tretirajo kot iluzija,

- iluzija je zaznavanje virtualnega sveta,

- slika, risba - statični tip okna do virtualne resničnosti, film je dinamično okno itn. …

Nato smo si ogledali veliko primerov, kako je arhitektura uporabljena kot tehnika za ustvarjanje virtualnih prostorov. V starem Egiptu umetnost ni bila uporabljena kot okno v virtualni svet, vendar je bila namenjena reprezentaciji same sebe - kot da bi karakterji živeli na steni. V antiki se zadeva spremeni in je slika okno v virtualni svet - Grki so izumili virtualno realnost. Za v pomoč je primeren sledeči primer: Egipčani so risali ljudi iz profila, vendar so bile vse okončine vidne, saj če je katera manjkala, je to pomenilo, da jo oseba nima. Grki, ki so prevzeli način risanja profilov pa so lahko osebo narisali tako, da se ena roka pač ni videla, vendar so vedeli, da nam je nevidna samo iz gledišča, s katerega gledamo, v resnici pa obstaja. V srednjem veku so bile slike uporabljene za pripovedovanje zgodb - kot slikovno besedilo. Okvir slike, ki je bil do zdaj vedno prisoten kot razmejevanje papirja in risbe, se je začel “pomikati v sliko” - postal je del slike. V renesansi je bila izumljena linearna perspektiva. Zanimivo je, da je bil renesančni stil arhitekture najprej izumljen za virtualni svet - risbe, šele nato so začeli dejansko graditi tako arhitekturo v resničnem svetu. Pojavila se je tudi deformacija ozadja, ki je sedaj lahko postal tudi subjekt slike. V baroku se je začel iluzionizem, to je risanje prostorov na steno, da imamo občutek, da tam ni stena, ampak se prostor nadaljuje. Umetniki so se delili na arhitekte, ki so izrisevali arhitekturo, ter slikarje, ki so dorisali ljudi. Pojavilo se je tudi slikanje pokrajine. V vsem tem pa so stremeli k čim realnejši upodobitvi krajev in prostorov. V realizmu so se začeli ozirati nazaj, eni k antiki, eni k srednjem veku. V dvajsetem stoletju se je pojavila arhitektura kot subjekt risbe - veliko so eksperimentirali s tehnikami slikanja - arhitekturnimi motivi.

Tako v filmu kot slikarijah je arhitektura lahko uporabljena kot okvir, kot ozadje, scena ali subjekt. V filmu je sicer uporaba arhitekture kot okvirja zelo redka, kot primer pa smo si ogledali odlomek iz filma: A cook, a theif, his wife and her lover. Nato smo si ogledali še primere uporabe arhitekture v filmu - od Hitchocka do Gospodarja prstanov.

To predavanje je bilo vsebinsko nekoliko težje kot prejšnje, vendar nam je Or uspel prkazati nek drugačen pogled na risbe in slike, kot smo ga vajeni. Vsekakor se bom udeležila še tretjega predavanja, kjer bo govora o nam skriti strukturi virtualnega sveta.

Bravo.