nova era

Pozdravljeni!

Jutri se začenja nova era, era potovanj, nadgrajevanj uporabnega znanja in izpopolnjevanj v stvareh, ki jih neznansko rada počnem. Že letošnje poletje sem presekala rutino dolgočasnega zapečkarstva z skoraj-enomesečnim raziskovanjem držav z romanskimi jeziki. Še pred tem sem se odločila, da bi bilo dobro pogledati kako sosednje mesto in glej ga zlomka – odpravili smo se v Budimpešto. Verjetno se večini to res ne zdi nič posebnega, a sama sem že nekako prerasla starševske ekspidicije po evropi ( čeprav se mi zdi, da bodo z leti postale tudi aktualne in sprejemljive). In s tem, ko se odločiš, da s starši ne boš potoval več ( zarad ponosa, trme in podobnih reči) se nekako znajdeš doma. A tega je sedaj nepreklicno konec.

Konec meseca se odpravljam v drugo sosednje veliko mesto – Zagreb na dneve orisa, kjer bom v mičnem žurerskem mestu deležna izobraževanja s strani priznanih svetovnih arhitektov. In to za male pare. Prav tako se v naslednjih dveh mesecih odpravljam na Irsko – državo, ki me mika vse od takrat, ko sem pri rosnih letih v roke vzela prvo knjigo o irskih mitih in legendah ( da ne omenjam tekmovanja za cankarjevo priznanje z nadvse zanimivo knjigo Branka Gradišnika – Strogo zaupno na Irskem). In stanovanje pri prijaznih prijateljih ter ryanair bodo naredili to avanturo še bolj študentu prijazno – ki pa je že tako ali tako v prednosti zaradi ljubezni ircev do tekočega zlata. Če mi ne uspe zasačiti nobenega leprekona v zelenih pajkicah, druida, ki izvaja razne vragolije ali srborite irske mistične pošasti se nadejam vsaj prostranih zelenih pašnikov, agresivnih hord ovc in prijaznih domačinov (čeprav je v njihovi deželi uveljavljen strog red: “Drink at home, lads, drink at home!”). Verjetno bo popotovanje po otoku bolj eko – vozilo na eno konjsko moč.

Kakor so mi ptički povedali, pa se obetajo še druge zanimive stvari: začenši z binealom v Benetkah, ekskurziji po Balkanu, nekaj sem zasledila celo o Moskovskem bolšoj teatru in Mauriciusu. A ostajam na realnih tleh. Definitivno pa letos grem k bratrancu na otok, kjer pridno obiskuje zadnji letik faksa, kjer se učijo o avionih, žurkah in plezanju – kakor sem nazadnje slišala. (no, sej se hecam).

Vsekakor pa se bodo začela še ena potovanja – moje športne odiseje. Odločila sem se, da premaknem svojo leno rit izza ekrana, ki mi sveti v glavo večino večerov. In da ne bo pomote, da so to le prazne obljube ali, kakor bi moja mati rekli, “velike sanje malega indijančka” – danes sem nakolesarila cirka 10km. In čisto vseeno je, da sem združila prijetno s koristnim (nove posodice, pogrinjki in dejansko nekaj zaloge v hladilniku). Tudi telovadim zvečer… včasih pozabim. Še ne vem, ali se bom zapisala fakultetim “zapovedanim” programom (čeprav naš letnik ne obsega telesnega izobraževanja, kakor tudi prejšnji ni) ali pa se bom spustila v kake bolj mične zadeve, ki slišijo na skvoš, fintes ali bog ne daj – tek! (sem se zadnjič spomnila, da sem v 1. in 2. letniku srednje šole prav z veseljem tekla – kje so ti časi). Bomo videli. Mogoče pa usekam kako grupno! ( s tem mislim odbojko in podobno).

Vsekakor, pripravljena sem na nove čase. Ne bom več lena, zjutraj bom vsakič pojedla zajtrk, pila bom vodo (premalo pijem – zelo premalo) in zvečer ne bom več utrujena in bom lahko preklapljala med žuranjem in poznonočnim študiranjem na faksu kot za šalo. Aha, pa še to. Imam novo igračko, za katero sem se morala truditi celo poletje. Klikni in si oglej napravico, ki bi bo omogočala ostati celo noč na faxu in delati za seminar – na faxu. Bom pridna arhitektka. ( imam gor tudi 3 igrice za hude čase). Slikat pa ne morem, ker sem bratecu posodila kamero in je sedaj nekje na potepanju po Balkanu.

Lepo se imejte in konec sveta še ni tako blizu – veliki trkalnik so ustavili, črne luknje za enkrat še ne bodo po nesreči sproducirali. Salut!

čas

bomo mal vadili možgančke (z ocvirki)

spet rišem !

V mojem življenju sem imela obdobja, ko sem risala ogromno in neprestano in obdobja, ko se svinčnika niti dotaknila nisem. Verjetno je to odraz raznih faz, ki sem jih preraščala, vendar spet in z veseljem povem: spet rišem! (verjetno bo tega najbolj vesela moja mami, ker sem našla svoj ventil za dušo, kot ona pravi). Sicer sem bila v zadnjih tednih zelo zaposlena z učenjem za (netakozelopotrebne) izpite, vendar sem na liste zraven čečkala in ven so prišle naslednje risbice. Vem, niso dokončane in ne, nisem istospolno usmerjena. =) Zadnje čase so mi ženski obrazi zelo intrigni in preučujem (vsak dan) ljudi, ki hodijo mimo mene. In ja – ne rišem nekih popolnih, ljubkih oseb, ker niso zanimive. Mora biti karakter, sporočilnost v očeh. Če kdo ugotovi, kaj sem sporočala, naj mi prosim javi … se mi zdi, da nekaj v zvazi z: oh ne že spet ta popolna indukcija in ne, vektorjev res ne maram. hehe. No oglejte si, če ima kdo kak komentar pa kar na plano z njim.

p.s.: Se oproščam za anatomske nepravilnosti.

ego boost

tole mi je prišlo pod prste. če se počutiš ogroženo, nesamozavestno ali pa nasplošno za en drek obišči to stran. pa na koncu pač spreglej, da je vse le oglasno sporočilo.

klik

urbanost in ubranost

naši profesorji in ostali arhitekti na omizju

http://www.rtvslo.si/play/o-ljubljani-in-drugih-slovenskih-mestih/ava2.19868762/

Če si včeraj zamudil, klikni in si oglej!

butasti američani

no, tole gre pa že čez vse meje!

priden študent se na ogled postavi

Na našemu faksu se razvija razstava. Tako da, kdor si želi ogledati, kaj smo preteklo leto študenti v kup spacali, je vabljen na FA na Zoisovi ulici. Malo po malo bodo slikice prikapljale tudi na moj blog.

photo buzz

Sem malo skakala po mojih datotekah, pa sem se odločila, da pripopam na blog nekaj bolj posrečenih (mogoče tudi ne) fotk. Kar tako. Zaradi lepšega. Tukaj so:

skoraj je čas …

No, se mi zdi, da je prišel trenutek, ko lahko tudi jaz malce politično obarvam svoj blog. Sprva bom navrgla, da nisem politično opredeljena, čeprav bo kdo rekel, da s tem hinavim, ko hkrati rečem, da sem prodi sedajšnji “vladavini”. Pa naj si vsak misli kar hoče. Mi je vseeno, vsaj v tej – politični smeri. Jaz sem za spremembe. Ako jih ta vlada premore izpeljati v naslednjem mandatu – v tem primeru lahko celo ostane. A kaj, starega psa bolj težko naučiš kakega novega trika, kaj šele da mu spremeniš obnašanje. Nisem ravno zadovoljna z načinom življenja v naši mali državici. Moram priznati, sama sicer ne živim ravno najslabše, ampak med premožnejše se pa prav tako še dolgo dolgo ne bom uvrstila. Ampak poznam ljudi, ki se stežko prebijajo skozi vsakdan. Pa boste rekli, ah kaj pa je njej hudo? Res je, da imam štipendijo od Cojza, ki sem si jo z pridnim delom priborila v osnovni šoli in jo uspela obdržati do sedaj. Čeprav je nov zakon kar ostro posegel in prestrukturiral zadeve v tem “talanju” denarja (u)(na)darjenim bom še vedno prejemala cirka 200 ojrov mesečno, s katerimi razpolagam in s katerimi si kupujem stvari, ki jih rabim. Čez poletje služim denar tako kot večina ostalih študentov. Ta denar porabim za tehnikalije, ki so na mojem faksu malo-da-ne obveza. Sicer pa 200 ojro mesečno ni veliko: odšteješ prevoz od Bohinj do Ljubljane in nazaj recimo da 3x na mesec, plus mesečna karta (v mrzlih dneh leta) za “trolo”, preljubi boni, s katerimi se nasitim čez teden, razne zadeve za fax, od takega do onakega papirja, ki sploh niso tako poceni, knjige, seveda kakšen čajček ali dva z prijatelji, hrana za preživetje jutranjih ur in večerov. Da bi pri vsem tem še “šparal” je že skoraj nemogoče. Tako si lahko predstavljam, kako ljudje žalostno gledajo, ko dobijo tistih borih 400€ vsakega 10tega ali katerega-že v mesecu in odštevajo za stanarino, elektriko, vodo, hrano, ostale račune, delovne zvezke in učbenike, itd itd itd… Mi je jasno. Čisto jasno. Vendar vem, prepričana sem v to, da z morebitno novo vlado ne bo nič boljše. Zakaj bi blo? Spremembe ne pridejo z danes na jutri. (nažalost) Skoraj se počutim krivo, ko kdaj pa kdaj pomislim, da imam premalo. Ostali še tega nimajo. Včasih si vsaj rekel, bom šel pa delati, pa bo denar. Zdaj še tega ne moreš z gotovostjo trditi. Ah, v kake filozofske vode sem zabredla. V bistvu sem vam hotela zavrteti reklamni spot ZARESne stranke letošnjih  volitev. Zanimiva kampanija, cilja na mlade, mogoče jo bo kdo vzel prelahko, a ima močno sporočilo. Mogoče bi bila bolje sprejeta, ako ne bi bila nastala pod okriljem stranke. Mogoče? Verjetno bi jo pogledali, rekli: ja škoda, anede in živeli naprej. Tako kot do zdaj. No ja, jaz se grem naprej učit, da bom lahko s svojo bodočo izobrazbo visoko kotirala na trgu delovne sile, vi pa, kakor hočete. Pojdite na sladoled. =)

to pa je govor

Tole bi moral vsak slišati, našim in svetovnim politikom in ostalim bimbekom, ki imajo kakršnokoli oblast pa bi morali to predvajati med spanjem, da bi se jim vtisnilo v pod-zavest. Sicer dvomim, da je mala sama napisala govor. Vendar pa ga je povedala bolje, kot marsikateri skoraj speči politik v našem državnem zboru. Res, zamislila sem se. In to je bilo povedano že pred (žnj) ne vem koliko leti. Kaj iz tega lahko razberemo? Da so politiki ignoranti. Samo to.

obrazknjiga-facebook

Živijo, med izpitno zatišje je sedaj in končno nekaj časa, da se spet posvetim on-line pisarijam. Opažam, da nas je vedno več. Pa boste vprašali: Kje? Ja na facebook-u! Pri meni se je vse začelo z nedolžnim obvestilom na Študent-info, da ima da face-u naša preljuba FA svojo skupino. Hmmm. Kaj je to? Pa poglejmo, se včlanim, se prijavim, pogledam po skupini, pogledam med prijatelje in najdem mojega bratranca. U!!! Poke to London! Zanimivo. Od zdaj naprej moj myspace račun, ki že prej ni kazal znakov življenja, obmiruje za vedno. In tako sem pristala med mnogimi ljudi, ki se poke-amo, pišemo na zid in gledamo slike drug drugega. Ne bom rekla, da facebook zame ni bil nič produktiven. Še celo obratno. Ampak to ni ta zgodba. Kaj pa sem hotela povedati? Ne vem. Da smo vsi na facebooku. To bo to. Pa da sem na tubi našla zelo zanimiv filmček o njemu. Priznam. Sem odvisna od interneta. No od računalnika nasploh. Samo, kaj naj. Takle mamo. Zdaj grem pa igrat malo prehistorika. Da obudim stare spomine. Vi pa poglejte vid!