nova era

Pozdravljeni!

Jutri se začenja nova era, era potovanj, nadgrajevanj uporabnega znanja in izpopolnjevanj v stvareh, ki jih neznansko rada počnem. Že letošnje poletje sem presekala rutino dolgočasnega zapečkarstva z skoraj-enomesečnim raziskovanjem držav z romanskimi jeziki. Še pred tem sem se odločila, da bi bilo dobro pogledati kako sosednje mesto in glej ga zlomka – odpravili smo se v Budimpešto. Verjetno se večini to res ne zdi nič posebnega, a sama sem že nekako prerasla starševske ekspidicije po evropi ( čeprav se mi zdi, da bodo z leti postale tudi aktualne in sprejemljive). In s tem, ko se odločiš, da s starši ne boš potoval več ( zarad ponosa, trme in podobnih reči) se nekako znajdeš doma. A tega je sedaj nepreklicno konec.

Konec meseca se odpravljam v drugo sosednje veliko mesto – Zagreb na dneve orisa, kjer bom v mičnem žurerskem mestu deležna izobraževanja s strani priznanih svetovnih arhitektov. In to za male pare. Prav tako se v naslednjih dveh mesecih odpravljam na Irsko – državo, ki me mika vse od takrat, ko sem pri rosnih letih v roke vzela prvo knjigo o irskih mitih in legendah ( da ne omenjam tekmovanja za cankarjevo priznanje z nadvse zanimivo knjigo Branka Gradišnika – Strogo zaupno na Irskem). In stanovanje pri prijaznih prijateljih ter ryanair bodo naredili to avanturo še bolj študentu prijazno – ki pa je že tako ali tako v prednosti zaradi ljubezni ircev do tekočega zlata. Če mi ne uspe zasačiti nobenega leprekona v zelenih pajkicah, druida, ki izvaja razne vragolije ali srborite irske mistične pošasti se nadejam vsaj prostranih zelenih pašnikov, agresivnih hord ovc in prijaznih domačinov (čeprav je v njihovi deželi uveljavljen strog red: “Drink at home, lads, drink at home!”). Verjetno bo popotovanje po otoku bolj eko – vozilo na eno konjsko moč.

Kakor so mi ptički povedali, pa se obetajo še druge zanimive stvari: začenši z binealom v Benetkah, ekskurziji po Balkanu, nekaj sem zasledila celo o Moskovskem bolšoj teatru in Mauriciusu. A ostajam na realnih tleh. Definitivno pa letos grem k bratrancu na otok, kjer pridno obiskuje zadnji letik faksa, kjer se učijo o avionih, žurkah in plezanju – kakor sem nazadnje slišala. (no, sej se hecam).

Vsekakor pa se bodo začela še ena potovanja – moje športne odiseje. Odločila sem se, da premaknem svojo leno rit izza ekrana, ki mi sveti v glavo večino večerov. In da ne bo pomote, da so to le prazne obljube ali, kakor bi moja mati rekli, “velike sanje malega indijančka” – danes sem nakolesarila cirka 10km. In čisto vseeno je, da sem združila prijetno s koristnim (nove posodice, pogrinjki in dejansko nekaj zaloge v hladilniku). Tudi telovadim zvečer… včasih pozabim. Še ne vem, ali se bom zapisala fakultetim “zapovedanim” programom (čeprav naš letnik ne obsega telesnega izobraževanja, kakor tudi prejšnji ni) ali pa se bom spustila v kake bolj mične zadeve, ki slišijo na skvoš, fintes ali bog ne daj – tek! (sem se zadnjič spomnila, da sem v 1. in 2. letniku srednje šole prav z veseljem tekla – kje so ti časi). Bomo videli. Mogoče pa usekam kako grupno! ( s tem mislim odbojko in podobno).

Vsekakor, pripravljena sem na nove čase. Ne bom več lena, zjutraj bom vsakič pojedla zajtrk, pila bom vodo (premalo pijem – zelo premalo) in zvečer ne bom več utrujena in bom lahko preklapljala med žuranjem in poznonočnim študiranjem na faksu kot za šalo. Aha, pa še to. Imam novo igračko, za katero sem se morala truditi celo poletje. Klikni in si oglej napravico, ki bi bo omogočala ostati celo noč na faxu in delati za seminar – na faxu. Bom pridna arhitektka. ( imam gor tudi 3 igrice za hude čase). Slikat pa ne morem, ker sem bratecu posodila kamero in je sedaj nekje na potepanju po Balkanu.

Lepo se imejte in konec sveta še ni tako blizu – veliki trkalnik so ustavili, črne luknje za enkrat še ne bodo po nesreči sproducirali. Salut!