Zakaj ne verjamem v cerkev …

Jaz sem, kot večina mojih sošolcev, hodila k verouku. Tam sem dobivala slabše ocene, ker sem župnika spraševala, od kod sta prišla Adam in Eva ter podobno. Po svetem obhajilu sem še obiskovala verouk, kjer smo mogoče bolj odprto debatirali o raznih religioznih vprašanjih, vendar brezuspešno. Nekako se ti vse čudno zdi, ko ti diplomiran zgodovinar pripoveduje o tem, kako je bog ustvaril zemljo v sedmih dneh in podobno.

V redu, vsak po svoje. Pred birmo smo imeli nekakšne debatne krožke, kjer smo se sicer bolj orientirali na mladostniške težave in na svojo vero ne toliko na “moram jih sprejeti” resnice. Po birmi sem hodila k maši še toliko časa, dokler nisem uspela prepričati mame, da mi je enostavno hinavsko hoditi v cerkev in početi tam stvari, v katere ne verjamem. Obljubljati nečesa, česar ne bom naredila, poslušati predavanja o neki morali, ki je včasih tako dvolična, da je kar hudo. Ne vem. Cerkev kot inštitucija se mi je že zelo zgodaj zagabila. Pa ne bi o tem, saj vsi veste kaj se je dogajalo in se še. Začela sem brati razne knjige o apokrifih, knjige o drugih verah, tudi Davincijevo šifro ( pred njo še the blood line in holy grail … ) Prebrala sem tudi veliko knjig o cerkvi, zgodbe svetega pisma, kar dosti. In sem ugotovila, da je to sama politika. Zgodovino pišejo zmagovalci. In kdor zmaga – vlada, kdor pa vlada se gre pa politiko. Politika je pa že sama po sebi ena svinjska stvar (v začetku je bila sicer zelo dobro zasnovana, ampak enako dobro zasnovana je bila tudi cerkev (dolge veke nazaj), pa vemo kaj vse se je izcimilo iz tega- tisočletji vojn). Tako da sem opustila tako cerkvene obveznosti, kot zanimanje za politiko (to samo pomeni da se trudim čim manj vtikati v oboje, a včasih kaka huda debata na temo ne uide).Včasih pa na internetu naletim na kakšno tako hudo, da me kar naježi. Razne debate po Tubi, kdo bo koga, danes recimo sem naletela na TOLE. Mislim, come on.

Spoštujem pa ljudi, ki imajo Vero. Vero z veliko začetnico, vero brez političnega umešavnja cerkve in vsiljevanja mnenj, brez spodkopavanja, hinavštva in blatenja. Zaradi mene, če človek veruje v Boga, samega sebe, energijo v vesolju ali Chucka Norrisa če hočete… Če pride od znotraj samo od sebe je to samo za pozdravit.

Se opravičujem za filozofsko razmišljanje, vem da nisem povedala čisto nič novega, vendar včasih me kaka stvar prav razkuri.

Pa še ena slikca, ki je mogoče celo kontradiktivna zgornjemu tekstu, ampak je vseeno vredna razmisleka.