O mrazu, lenobi, spanju, dolgčasu in meni

Sledi duhamorni, samopomiljujoči, totalno bedni zametek iz moje glave. Ni ga treba brati. Ni presežek, nima sporočila. Mi je pasalo tipkati po računalniku in mi je pasalo stisnit: objavi. Tako da, ti, bereš na lastno odgovornost.

sneg_bohinj_tara

Dej, dej snih zej!

Jebeš pumlad, dej zej snih!

Kipn ga en meter zej!

Snih, snih, snih, snih!

Mobilni telefoni … ali pač?

Klikam po internetu in naletim na koncepte mobilcev, ki naj bi jih imeli v bližnji prihodnosti. Uff. Ne morem se odločiti, katerega bi.

Murkova akademija dosegla nacionalno priznanje – saj vas hecam!

Je pa Murko prejel lento za ambasadorja spleta. O tem se je že govorilo na blogih, jaz pa bi rajši samo nadaljevala z objavami prispevkov iz njegove Kvaziakademije:

- spoznati tajnico in se poročiti z njo

- spletna oseba leta

Z vsakim prispevkom se Murkotov besedni zaklad krči. Poslušajte. =)

Zadeva postaja dolgočasna, mogoče bom nehala objavljati te bedarije na blogu.

Kritika Slovencu

Zakaj bi človek obstajal, če pa lažje eksistira?

Namesto pogovarjanja on bolj komunicira.

Zakaj bi bil enak drugim, ko je rajši indiferenten,

nikoli dosti ni sposoben, a vedno kompetenten.

Pred druge se on ne postavlja, vedno se placira,

nikoli on se ne spreminja, ker stalno variira.

Izdeluje ničesar in vendar “sranje” producira,

ter ne opazi propada jezika in ne da se degradira.

Jok.

Raje se grem gourmeta kot gurmana, vendar v tem primeru … Skaručna!

Vsi vemo (ali pač ne), kakšna je razlika med gourmet-om in gourmand-om (da se pofrancozim)? Medtem, ko se prvi spozna na umetnost hrane in njene priprave jo drugi uživa predvsem v velikih količinah. Rajši se prištevam k prvim, saj vsi vemo, da so lačne večino samo oči. Vendar vsake toliko časa zapaše prehrambeni maraton, sploh če v taki prefinjeni obliki, kot sem jo bila deležna letos decembra. Moje ekskurzije v kulinarične vode so bile do slej bolj redko posejane in malce (finančno) omejene, zato sem še toliko bolj hvaležna, ko “starejši in modrejši” povzamejo pobudo in nas mladež odpeljejo v templje, posvečene hranjenju. Takrat sem v devetih nebesih in tokrat sem bila to tudi dobesedno – devetkrat v nebesih! Destinacija – Skaručna!

Že ob prihodu so nam mržle ročice in noske pogreli z orehovčkom v frakeljnu, potlej pa še z borovničkami in kanapejčkom po kmečko, na katerem je po ocvirkih visela čebulica. Mmmm. Ko smo dočakali drugo tretjino druščine smo se posedli in na mizo so prileteli predjed-ni krožnički: Ta ojšter liptauer, božanska paštetka iz jetrc, mehak beli špehek, žolca s čebulo, vloženi špargeljčki, na tanko nalistan goveji jezik z kosjim sirom, dimljena šunka s hrenom, skuta z zelišči v cmočkih. Zraven se je rezal, da je na vse strani letelo, sveže spečen temen kruh. Kako je dišalo! Zraven so na mizo prinesli domač stiskanec iz jabolk, ki je bil definitivno najboljši v mojem življenju ter neko belo domače (vino seveda) – bilo je dobro!!!

Ko so nam izpod rok in ust komaj odtrgali dobrote prve predjedi so že prinesli drugo. Dišeče štiri juhice. Fenomenalno govejo z krogci korenčka, speštano kremno špinačno, prežgano s čebulo in blazno žlehtnim ješprenjčkom. Ampak smo vse pojedli! Na mizo se je naselilo vino: prinčič ako me spomin ne vara, dobro je bilo in veliko ga je steklo. Po juhicah je prišla na vrsto slavna poletna s skuto, sladko in kislo smetano in kajmakom rjavo pripaljena v pečici. Z leseno žlico smo zajemali in uživali. Za tem štrudelj od zelene, zvitek lepo po slovenjsko. Zvito!

Malo zelenja je prišlo na mizo, radič z fižolom in jajcem in ogromna kuhana kroška kartoška – krompir, ki so ga razdvojili in omaslili. Mjam! Zraven rezinica junečjih jeterc, košček telečjega hrbta in božanski srnin hrbet, ki se je dva tedna namakal v oljčnem olju. Mmmm. Solata nadaljuje svojo prilogo, dobili pa smo zalogaj goveje pljučne, ki se je mesec dni skrivala v gorčičnih semenih. Našniclali so jo, premešali in jo razdelili na krožnike. Ko smo vsi prigriznili pa so nam dovolili uporabiti še domače gorčice: s suhimi slivami, borovnicami in teranom, hruškami in lipovim medom in jabolčnikom. Auuu nebesa!

Ker seveda to še ni vse je prišla na mizo glavna jed – krača od vola! Zraven pečen krompirček in jušna zelenjavica. Seveda solata zelenka z naribanim jajcem da okisli zadevo. Tukaj smo že nekateri začeli omagovati. Ko smo to komaj pospravili je prišla na vrsto račka pečena pa mlinci pa hren in rdeče zelje v merlotu. Uff, želodec se pritožuje jaz pa še naprej gledam in se čudim in okušam božanstvine.

Tukaj se mesne ekspedicije končajo, prinesejo pa blazno dobro pogačico iz pečice, popapcamo, in pridejo še zmagovalci večera, štrukeljčki z drobtinami. Tudi to zmažem in omagam. Vmes smo seveda dodali kako dozico žganega, da so zadeve bolj stekle, pridno smo podmazovali tudi z vinom in jabolčnikom. Na koncu smo dobili že malinovec (fantje orehovec, ker so maline za babe). In smo se odkotalili domov. Priznam, v življenju še nisem nikoli bila tako sita. Jedli smo sedem!!! ur. Pa še je bilo premalo. Vmes nas je obiskal lastnik, stari Slavko in nam je zapel par italjanskih. Drugi dan sem bila boga. Zelo. Vendar je bilo tako dobro, da bi šla čez par mesecev spet. In ja, čisto vse sem pojedla.

Zmaga!!!!!

Kič kič z strehe

Pridni študenti tudi v nedeljo hodijo po faksu in delajo. Ker so pridni (heheh). Potlej pa včasih pogled uide čez okna na podstrehi in utrujeno oko se zazre v kičasto nebo. Kak lepo (mariborski naglas…). In ne, tisti možakar ne stoji na strehi, ker se po strehi hodit ne sme sploh =).

res nebistveni “v bistvu”

Ste kdaj že opazili ob govoru vaše sošolke|vašega sošolca|profesorice|blogerjev|in kvazi-intelektualcev kaj uporabljajo za mašilo? Klasični polglasnik eeeee (vsi vem kateri) je že zdavnaj pasé in bolj izobraženi kot smo, bolj konstruktivna mašila uporabljamo. Kar mi zadnje dve, tri leta kravžlja živce je prekomerna uporaba besede v bistvu. To besedico vtaknemo v vsak stavek, med stavek ali pa eno za drugo. Kjer bi osnovnošolci nemočno mencali in eeejali, mi kvazi-zbrano in predvideno mečemo ven v bistvu. Če nam zmanjka rdeče niti je v bistvu rešilna bilka, četudi ne paše v kontekst. In to se seveda blazno učeno sliši. S tem damo vtis drugim, da smo o temi ( o kateri je pač govora ) neizmerno poučeni in da obvladamo pretok informacij. Vse je bistveno, vsaka barva, vsako občutenje, vsak stavek je tako bistven, da moramo v njem samem to vsaj dvakrat poudariti.

Pa šalo na stran. Zadnjič sem po radiju Belvi poslušala neko oddajo o novi shujševalni|zdravo življenje|Jack Lelain metodi. Gospodična, ki naj bi nam poslušalcem razložila, v čem je ta pristop tako drugačen od ostalih je tolikokrat uporabila besedno zvezo (v bistvu seveda, katero pa), da mi je v spominu ostalo samo to. O tej vadbi pa nič. Njen besedni zaklad je bil tako okrnjen, da bi verjetno ob izločitvi vseh v bistvu dobili kratek polminutni brezpomenski izsek nečesa, kar nej bi bilo predstavitev programa. Tako pa je lahko v miru pet minut razpravljala o čem se gre vse skupaj v bistvu. O čem že?

Že v srednji šoli so dotične sošolke pokazale svojo verbalno nadvlado nad preostalim ruralnim razredom z bistvenimi poudarki svojih seminarskih nalog. Seveda so se tega hitro nalezli tudi ostali. Pri vsakem ustnem ocenjevanju je bila vsaka podrobnost v zgodovini Evrope bistvena, vsak Franckin tek za vozom, da ne omenim da je to v bistvu metafora – ja to je bistveno! (A res, nismo opazili). Vsak poizkus intelektualizma je doprinesel tak presežek teh besed, da sem počasi nisem več najraje poslušala njihovih predstavitev, četudi bi lahko brez bistva bile jako poslušljive.

Zdaj na faksu, arhitekturnem, kjer je teoretiziranja in analiziranja preko glave, se ta besedna zveza še bolj pogosto sliši. Pri vsaki analizi je bistveni poudarek ali trije. Vsaka poteza je bistvena, v bistvu je bistvo tega da to sploh ni tako bistveno. Če razumete, kaj hočem povedati. In najbolj žalostno je, da to mašilo uporabljajo vsi, od profesorjev navzdol. Ne rečem, da je raba te besedne zveze zmeraj napačna, včasih je res smotrna, vendar z pretiravanjem bistvo zgubi bistvo. Če bi bilo po moje, bi vsak dobil dva do deset dni časa, pa da si prebere vsaj tri konkretne knjige, da si razširi jezikovna obzorja, če pa to ne bi storili bi jih vse lastnoročno našeškala. Mogoče sem malo krivična, veliko jih je v življenju prebralo vsaj toliko knjig kot jaz, vendar navzven svojega jezikovnega zaklada ne kažejo najbolje.

Dajte, en dan poslušajte ljudi okoli sebe, kaj govorijo in o čem. Če ne boste opazili vsaj treh v bistvu ste pač obkroženi z ljudmi, ki nočejo biti kvazi-intelektualci|ne poznajo te besedne zveze|se ne trdijo z govorom in so se zavezali molku|ste si pozabili umiti ušesa. Pa ti, kolikokrat je to kar poveš bistveno? Uporabljaš to mašilo? Si se šele zdaj tega zavedel? Ja? No zdaj veš, čas je za novo mašilo, v bistvu je že mimo. Predlagam posledično. Čas je da tudi ta beseda doživi svojih pet minut slave.

Pa še to, če kdo najde uporabo te beseda na internetu naj kar link prilepi. Boste videli stanje razširjenosti te besede. Že če vpišete v google dobite milijon petsto devetdeset zadetkov. Hehehe.

Murko ponovno

Pravi da je to ena izmed zadnjih lekcij! Upajmo …
jej jej – klik

A pa še ime: kako te ljudje jemljejo resno. <— a to resno?

stanje duha: zmeden

Kapa – tokrat ne plošča

kajakaja ma pa lepo kapo

lepo kapo kajakaja ma

jo nakvačkala je sama

k’se na kvačkanje spozna

Kaj imam in kaj vam dam

Za zgodnjega božička sem dobila najbolj super darilo (če odštejemo materialistične težnje po raznih EOS fotoaparatih ali Wacom bamboo grafičnih tabilcah – ti grda materialistična svinja ti kajakaja), najbolj super darilo, kot sem rekla, ki me je držal na trnih skozi celo popotovanje po Irskem. Božička Sparkica mi je po tradicionalnasti pošti poslala čudo!

Ker imam katastrofalni manjko časa za vse posvetne zateve (svete zadeve so zadeve faksa in arhitekture v tem primeru), se tudi temu dnevniku posvečam manj, kot se mu pritiče. Vendar sem med računanjem matematičnih vektorskih problemov in risanjem konceptov za moj “veleprojekt” le našla čas za malo sprostitve – prvo nalogico v dnevniku™.

Me že ščemi v trebuščku ko pričakujem naslednjo nalogo, a prvo bom dokončala kapo, ki jo delam že dva meseca – z mesec in pol premora vmes. Spontana kapa z spontanim vzorcem in spontanimi napakami – vse od srca. slikica bo pa gor – at takoj – ko jo dokončam. Do takrat pa berite od Sparkice blog! (In ne to ni reklama ampak občudovanje).