fotka za umes

Naša ornk babnca bo kmalu stara eno leto. In ja, tisto je led na jezeru. Bohinj rox! (sam ne probat gor stopt k se bo udrlo)

Izposojene modrosti

Dolgo časa nazaj, ko sem še bolj ali manj zmedeno tavala po pastelno zelenih hodnikih naše preljube Gimjes, me je zmotilo marsikaj. Ni nujno, da v slabem smislu, oh kje pa, tudi v dobrem. V zaprtih omarah v prašnih kotih sobice, kjer je stal kapučin-avtomat se je našlo marsikaj greha vrednega, če ne takšnega, pa drugačnega. Mali biserčki, skriti pod kupi starih primerov mature, listov vaj za biologijo in učbenikov še izpred časa bivše Jugoslavije. Take stvari sem prebrala, si zapomila in jih tako ali tako shranila za čase, ko mi ne bodo prišli več na misel. Danes pa sem jih našla. In počutim se … spet staro 16, spet iskrivih oči ob toliko novih stvareh. Pa ne, da sem zdaj že stara baba, z škripajočimi sklepi in opletajočo kožo pod vratom. Samo pogrešam tisti zanos, ki me je gnal, da sem se lotila čisto vsake stvari, ki mi je prišla na pamet. Od grafitiranja sten v radijski sobi, do skrivnostnega oprezanja s “kampingplaca” po fantih iz četrtega letnika, ki so se potili v telovadnici (oh to so bili časi, punce, se spomnite? In Vita, če to bereš, še vedno imam nekje verzijo komada rada gledam tretjo B). Pa do skejtanja in vedno bolečih kolen, treninga odbojke, skakanja po trampolinu ob upanju na uspešno izveden salto. Pa do skrivnega srkanja piva v vlaku z družbo ob petkih na poti domov. Oh ja, bilo je jako fletno. Hotela sem pisati za časopis, za naš šolski ali bilokateri. Vendar, nekako me še vedno, kot me je takrat, pesti nek podzavestni strah, strah pred ponižanjem v javnosti, strah pred neuspehom, da ne omenjam strahu pred mikrofoni (ja vem, čudno je to). In zato si marsičesa nisem upala, kot naprimer oživiti gimnazijskega časopisa. Saj ne da je bil mrtev, a bil je na smrtni postelji in dihal le s pomočjo aparatov. Vsako leto je učiteljici za slovenščino uspelo izvleči en kos mojih stvaritev za v letno izdajo. Seveda pod pretvezo anonimnosti. Šele v četrtem letniku sem se razživela … a malo prepozno. In vendar mi srednješolske modrosti, skrite v bedastih pesmicah na strani Trnja ali katerega koli drugega časopisa še vedno pričarajo občutek tistih dni, ko se je vse začelo. Ko sem se jaz začela. Simpatije, čakanja, norčije, bedarije … In to še vedno traja. No dosti filozofiranja, vam dam na vpogled in vsrk dve luštni stvaritvi. Pa ne jih jemati preveč dobesedno ali resno. Mogoče. Ali pač? Kakor hočete. A, no da še omenim, niso moje stvaritve, moje se skrivajo v globinah pod-pod map mojega računalnika. Kar jih je sploh še ostalo na disku. Mogoče jih kdaj poiščem.

Luštna stvar števika ena:

Ker se tega božanskega občutka ne da prijeti, spraviti v žep in pozabiti nanj.
To je namreč čas, ko ne veš, kdo si.
To je tudi čas, ko ne veš, čigav si.
Ne veš, kje si in kaj bi pravzaprav rad.
Zelo dobro pa veš, ZAKAJ si.
In zato živiš v sanjah in sanjaš o življenju, letiš v višavah, čeprav si trdno privezan na zemljo.
In počutiš se tako lepo…

Luštna stvar številka dve:

APATIJA EMPATIJE

BIJE

BIJE

BIJE

KRETEN

NE MARAM STEN

SREČA : RDEČA

OBLEKA : OPOTEČA

RADA IMAM TA

MOJA ŽIVLJENJA

VSA

RAZEN TEGA

OGULJENE METAFORE

1,6 MAŠČOBE

IZMENJALA SVA ORBIT

IN ODPUJSALA SVA DOMOV

Jaz pa grem naprej biti pridna. Ta teden imam tri izpite. Vso srečo si želim.

No pa sem spet tu …

Malce časa je preteklo, odkar sem zadnjič odprla mojo wordpress stran. A je bil zdaj čas bolnih vikendov in delavnih tednov. Trenutno se nikakor ne počutim pri močeh, da bi razpredala o takih in drugačnih anomalijah v bližnji in daljni okolici. Bom pa objavila slikico ali dve iz našega kvazi seminarskega večera, ki smo se ga udeležili samo štirje in je prerasel v nočno rajanje. O podrobnostih ne bi, ker se od druge ure naprej bolj malo spomnim.

Po slikah sodeč smo veliko komunicirali z rokami, saj so v neprestanem gibanju.

Za prejšnji teden ne morem reči, da je bil nevemkaj produktiven. Čeprav sem vsak dan bila 9 ali več ur na faxu. Ne vem ne vem. Vem pa, da se zloglasni KID bliža koncu in da me to neznansko veseli. Če pa to ni en smotan predmet pa tudi nič ne rečem.

Za zdaj se poslavljam in grem pit čajčka, da si pogrejem moje premrzle prstke. Adijos.