še eden od tistih, ki vam jih ni treba brati

Trenutno sem v stanju recesije. Pa s tem ne mislim toliko finančne, saj imam še vedno od države doniranih nekaj deset evrov na mesec; otežujem poštenim državljanom najti zaposlitev s tem, ko jim odžiram delovno mesto kot študent na delu. Pa vendar, recesija me grabi. Recesija v meni. Počutim se kot … riba napihovalka. Vsa bedna in “nikakva” plavam po vodi, le malokrat se napihnem in pokažem svoj pravi jaz. A večino časa sem ne-napihnjena, ne-zanimiva in ne-jaz. Razmišljam, kaj bi rada počela. Najraje?

Trenutno si želim šivati. A imam manjši problem. Šivalni stroj je v Bohinju pod okriljem matere. Tukaj v moji sobici v Ljubljani pa ga ni. Tukaj, kjer sem 3/4 časa, ga ni. Naj si šivalni stroj kupim, ali naj počakam, da vse nekajkrat prespim in me mogoče mine? Ne vem. Mogoče me bo, mogoče ne. Če me želja ne bo spustila, si ga mogoče omislim v začetku novega študentskega leta. Druga obsesija – fotografija. Hmmm. Tretja obsesija – delo. Četrta obsesija – risanje. Peta obsesija – kuhanje. Šesta obsesija – tehnologija. Sedma obsesija – glasba. A vseeno ne počnem skoraj ničesar. Le zakaj? Ne vem, vegetiram, čakam da postanem manj-lena, bolj-produktivna, aktivna, bolj jaz. Utrujena sem, a ne vem od česa. Nedružabna, nezanimiva in preveč naivna. Totalno v recesiji. Phiuuu. In blog sameva. Sram me je. Nimam ničesar za povedati. Brez idej sem, brez iniciative, niti ene originalne misli ni v moji glavi. Res me je sram. Ne vem kam sem se založila, da se zdaj ne najdem…

Ampak … imam kar sem hotela, svobodo. Čas da pospravim v moji glavi tako kot sem ta teden čudežno po mojem brlogu v Sp.Šiški. Čas je da se reorganiziram, redefiniram in brcnem v mojo leno rit. Čas je, da enkrat prostovoljno vstanem ob pol osmih in užijem dan kot se spodobi. Ne pa da se potim v postelji in se mi ne da niti na wc, kaj šele da bi odprla okno in v sobo spustila svež, nepredihan zrak. In to sredi dneva. Groza. Res, ne vem zakaj moram tako dolgo spati…

Imam še slaba dva meseca, da se spravim v red, uredim stvari za nazaj da bo moja pot za naprej čista, brez nekih obešalnikov iz preteklosti (oh ja bralec, opisna in matematika se me držita kot pijavka malega poševnookega kmeta iz močvar v mali Aziji). Napisala sem si motivacijsko pismo, ponovno. Tukaj ga berete, če vam ni všeč, ga lahko pozabite kar zdaj, me ne bo prav nič bolelo. Počasi mi postaja vseeno, kaj si ljudje mislijo o meni. Ker me to samo ovira. Ne daje mi nobenega zagona, le meče polena pod noge. Če vam nisem všeč, se pač ne ukvarjajte z mano, tako kot se jaz ne bom z vami. Če pa sem vam simpatična pa pridite na pogovor. Vedno se rada pogovarjam o fotografiji, majhnih polstenih zmajih, psihologiji, mini-picah iz mikrovalovke, maticah, ki ležijo po tleh v Ljubljani in podobnih drobnarijah. Res nisem tako zahtevna…

Zdaj pa je čas, da se res potegnem za “tasladke” in začnem z to opisno geometrijo. In to danes. Ker se plani, za katere sem tako ali tako vedela, da bodo propadli (čeprav sem naivno še vedno upala, da mogoče tokrat pa ne bodo), niso izvršili, bo pač ta dan – delovni dan. Ne maram, da me majo ljudje za neumno. Ampak, mi je v zadovoljstvo, da se oni ne zavedajo, da že zdavnaj vem, kaj delajo z mano (bi rekla “kaj mi delajo” pa se mi zdi preveč, khm, namigujoče za ta primer). Pač sodelujem, ker sem kjub vsemu pozitiven človek. Z optimističnim pogledom na svet. Res, prisežem. Vseeno znam pogledati širše, preko moje egoistične persone. Taka sem. In kljub vsemu sem si všeč. To sem jaz, kajakaja.