praznine

Na našem faksu se kar naenkrat dogajajo stvari. Društva, časopisi, delavnice, razne akcije… mini renesansa. Eden od teh preporodov je tudi glasilo za arhitekturo, umetnost in bivanjsko kulturo ki se imenuje Praznine.

Verjetno nisem edina ki se ji zdi, da smo v pomanjkanju kvalitetnega “čtiva” o stroki. Sicer imamo (smo imeli) Oris, pa tudi Piranesi, AB … razne Hiše, Ambienti in podobni poskrbijo za pop dodatek in manj resnobe. Ampak med tem in onem je bila do sedaj velika luknja.

Praznine pišejo naši študenti (in bivši študenti). So sveže, ne strogo arhitekturno orientirane. V njih se razpravlja tako, kot bi se moralo na marsikaterem predavanju, kjer ob znanem: “ali ima kdo še kakšno vprašanje?” predavalnica obnemi. So brez cinizma in “šimfanja”, ki ga prevečkrat slišimo namesto dobronamerne kritike in pohvale (vsaj meni se tako zdi). Priporočam jih vsem, še posebej ne-arhitekturnim študentom, ker so prijazno spoznavanje z našo (in širšo) stroko.

Prve praznine se lahko brezplačno dobi na naši fakulteti (upam da so še kakšne ostale), naslednje pa bodo na voljo za dobri dve kavi. Poleg dobre vsebine so tudi pohvalno oblikovane in so lahko zgled marsikateremo časopisu in glasilu.

Čestitke puncam in fantom za kvalitetno izpeljan projekt. Če bi si želeli pridružiti kot avtor, jim lahko pišete na info@praznine.si.

ptički

Nekaj časa nazaj sem od “familije” dobila spletno pošto, da naj zastopam svoje gorenjske korenine in sodelujem na natečaju, ki ga je organizirala Gorenjska Banka (mogoče ni bilo čisto tako, ampak za kreiranje napetosti malce pretiravam =) ). Ker se mi je zdela ideja ravno prav zahtevna in luštna sva s Klemnom staknila glave in prispevala en izdelek v nabor. Ptičja hišica je že kar ustaljena stvar, novo formo se težko izmisliš, brez da bi postala prehitro banalna, les kot material prevladuje, le kaj , le kaj naj človek novega in modernega da iz sebe, kot si želi in oglašuje (moja) banka? No midva sva iz sebe spravila to:

Zdelo se nama je fino (kot tudi veliko drugim, kot sva razbrala iz poslanih predlogov), da bi si vsak svojo hišico sestavil sam. Očitno se ljudje spet veselijo ročnih del. Hišico bi prejel v paketku v dveh lesenih ploščah, iztaknil vse sestavne dele in jih s pomočjo že izrezanih “grabeljc” (tist nazobčan rob, ki nikoli ne vem, kako se mu reče) sestavil skupaj.

Evo hardcore eksplodirano aksonometrijo =)

Sama oblika hišice izhaja iz vprašanja, kako spraviti običajne geometrijske like iz druge dimenzije v tretjo, in petkotnik je tak prijazen lik, ki to naredi kar sam od sebe – trije petkotniki in voila – strehica.

Od daleč sama petkotno-šestkotno-tripartitna oblika izgleda kot nek ovčarski hlevček na planini Blato. In ti hlevčki so zelo lepi. Okenca so pa zato, da se lahko ptiči pogovarjajo medtem ko jedo =)

Vseh 161 predlogov si lahko pogledate na spletni strani Gorenjske Banke, in na fejsbuku (jup) prispevate svoj glas. Pa še najini hiški prilepite en glas, če se vam zdi zabavna. Sva številka 11, tako da ni treba dolgo iskati. Klik klik.

Pa še to: poimenovanje hišice je na žalost kar po avtorjih, predvidevam zaradi predolgega imena. In opisi so povzeti iz teksta in primerno skrajšani in hecno predstavljeni. Za tiste, ki se boste spraševali =)

?!? Ljubljana #10

Po dolgem času spet ena kratka objava. Trenutno se trudim opraviti še zadnje predpoletne izpite na faksu, pa še prehlad mi nagaja, tako da sem na internetu malce manj aktivna. Komaj čakam konec meseca, ko se selimo in začnemo z novimi poletnimi projekti… wuuuhuuu.

Ampak tole mi gre po glavi vsako jutro, ko se z grozno muko odpravlam proti faksu na tak ali drugačen izpit:Kaj je to? To je barvna shema neke ulice v Šiški (khm khm), zgornja vrstica prikazuje stanje preden so se kar naenkrat začele obnavljati fasade, spodnja pa prikazuje zdajšnje stanje sveže “ofrajhanih” pročelij. Sem se odločila, da bi bila fotka dotičnih hiš preveč eksplicitna, zato lahko gledate samo kvadratke.

Vsi vemo za mavrični terorizem, ki razsaja po slovenskih podeželjskih vasicah in kvari vedute nedolžnim mimoidočim (in lokalcem, da ne bo pomote) in zavedam se, da je isti problem v mestih manj moteč (ker ni zraven biserov slovenske favne in flore, temveč asfalt in avti – karikiram). Ampak vseeno mi ne gre v glavo zakaj? Zakaj zakaj nihče ne pomisli, da bi vprašal za mnenje strokovnjaka, ki se je šolal (minimalno) pet let in zna pretehtati vse razloge, ki vplivajo na izbiro fasadne barve, ampak nonšalantno izbere najbolj “živahno” barvo ki jo najde v prodajnem programu in jo napleska čez celotno hišo. Ali še hujše, za mnenje povpraša prodajalca “svetovalca” za pultom v lokalni trgovini z gradbenim materialom, ki je po možnosti študent, ki samo rabi nekaj evrov za poletno potovanje. Pri vsaki drugi stroki je samoumevno, da se upošteva mnenje tistega, ki je za to šolan in usposobljen (recimo zdravniki, pravniki, veterinarji, lektorji, vodovodarji – no, tu se hitro zgodi, da je vsak najbolj pameten in “stručko”). Ampak neee, barvo fasade si pa ja lahko izbere vsak sam, ker je naredil svojo hišo s svojim denarjem, se je zapufal za naslednjih 30 let (dvakrat) in ker on tako hoče in ker mu nima noben arhitekt za srat po glavi, ker delajo same kokcaste bele stvari in samo dnar vlečejo (okej, malo me je zaneslo).

Logično je, da znanje o izgledu ulice, kontekstu grajenega, barvnih shemah mesta, vedutnih pogledih in kako oblikovati naselja ni na voljo v vsaki mesečni reviji, ki jo bere ljudstvo. In samoumevno je, da ljudje o tem niso dovolj poučeni (tudi mnogi (so)arhitekti očitno ne, če se ozremo po nekaterih novogradnjah). Ampak zakaj se potemtakem o tem ne pogovorijo z nekom, ki te stvari obvlada? Ali je res to tako težko? En mali nasvet, ki ima lahko ogromen vpliv na okolico. Sem prepričana, da bi marsikateri arhitekt raje zastonj vsakemu slovencu posebej svetoval o izbiri barv, kot pa da nemočno gleda, kako se naša deželica barva v odtenkih najcenejših barvic v hoferju. Bljah.

Pa če bo kdo imel kak argument za te žive barve tipa: to prinaša tako sončnost v ulico, ali pa meni je všeč rdeča, ker je tako živahna, ali pa bog ne daj, vijolična je moja najljubša barva… ga lahko pomirim, da lahko uporabi vse te barve pri svoji hiši: v notranjih prostorih jih lahko uporabljate neomejeno (boste vi živeli v kalejdoskopu, ne jaz, zato me ne moti, sploh), v zunanjih pa rajši poskusite z pretehtano izbranimi barvnimi poudarki, ali pa izbiri barve vrtnega pohištva, avta, zaves in podobnih reči (predvsem zato, ker so te stvari manj fiksne in stalne). Živahna (s tem mislim flourescentno zelena ali pink) fasada na hiši je le redko privlačna. (Ampak ubite barve, z manj saturacije so že bolj primerne, spet odvisno od konteksta, stvar je zakomplicirana, o tem se posvetujte s svojim najljubšim arhitektom).

Definitivno premislite, preden kupite 40 litrov fasadne barve v živo zeleni, ker je bila slučajno 60 procentov znižana. Se opravičujem, če se kdo počuti ogroženo in užaljeno.

onkraj gradbišča / drugič

Da nadaljujem prejšnjo objavo:

po končanem idejnem razmišljanju, smo se nasledni dan zjutraj dobili na lokaciji onkraj gradbišča, kjer smo do večera realizirali naše ideje. Zadali smo si cilj, da vse naredimo v enem dnevu, ampak na tak način, da si bodo izdelane objekte uporabniki vrtičkov lahko tudi sami kasneje prilagodili za kakšne nove potrebe. Na soncu smo si nabirali mišice, barvo in muskelfiber. In ugotovili smo, da so stvari, ki so se nam zdele enostavne v skici kar zakomplicirane za dejansko izvedbo in tudi obratno, da so eni detajli lahko zelo enostavni, pa vseeno uporabni in lepi. Pa tudi to smo ugotovili, da lahko par začetnikov postavi 3 in pol metre visoko pergolo brez da se zruši. Čeprav zgleda krhka.

Na gradbišču smo tudi prav dobro jedli, kosilo nam je skuhal Stefan: pašto s pestom iz zelišč, ki so zrasla na vrtičkih, mjammm. Za gurmanski večerni pogostitveni žur pa je poskrbel Cristian, ki vodi Baziliko in Timijan.

Vsekakor smo bili na koncu izjemno zadovoljni z našim delom, prijetno je bilo videti končane izdelke, po celodnevnem garanju. Se mi zdi, da lahko govorim v imenu vseh, če rečem, da smo uživali in da bi bili še za kakšno podobno gverila akcijo v prihodnosti. Vsekakor sem za akcijo jaz. Realni projekti so bolj zabavni kot projekti, ki končajo samo v mapi v računalniku.

Tokrat bom za ostale fotke prvič uporabila funkcijo galerije, oziroma slajdšova =) Ker je drugače fotk čisto preveč. Upam, da ne zamerite… (pa vem, da ne izgleda najlepše ta galerija, kaj čmo =)

This slideshow requires JavaScript.

onkraj gradbišča / prvič

Malce pozno objavljam, ampak bolje kot nikoli =)

Sredi maja so nas člani “onkraj gradbišča”, kud Obrata in bunkerja povabili na delavnico “participatory” dizajna, ki jo je vodil Mathias Heyden; da bi izdelali nekaj urbanega pohištva in se naučili kaj o “urban-pioneeringu”. Ker se to izjemno zakomplicirano sliši (pa ni bilo niti malo), bom kar lepo razložila kaj smo počeli in kako fino smo se imeli. Več o projektu onkraj gradbišča lahko preberete tukaj.

Že od začetka letošnjega leta na zapuščenem gradbišču pridno vzgajajo rastline nadobudneži, ki nimajo svojega vrta v mestu. Od začetkov borbe za prostor, pogajanj z mestnimi veljaki, čiščenja lokacije in ureditve gredic je minilo že veliko dobre solate, dišečih zelišč in sočnih redkvic. Ker pa je vse še vedno na začetku in vsak prostor za druženje rabi določene nastavke, so nam predstavili izziv: dvodnevno delavnico z brainstormingom, predavanjem in izdelavo projektov. Valjda smo bili za!

Prvi dan smo se odpravili na lokacijo, da vidimo, kako pridno rastejo rastline in kaj ljubiteljskim “vrtnarjem” manjka za prijetno preživljanje časa. Ker je bil napovedan dež idej nismo snovali na gradbišču, kot je bilo predvideno, ampak v prečudovitih prostorih stare elekrtarne.

Izdelave idej smo se lotili na zanimiv način. Razdelili smo se v tri skupine in prvih 45 minut skicirali ideje na male lističe.

Nato smo vse ideje pustili za drugo skupino, ko smo menjali mize.

Dobljene ideje smo nadaljih 45 minut razvijali naprej, in nato smo ponovno zamenjali mize. =)

Vsaka skupina je torej potegnila največ iz vseh idej, ki so se porodile na delavnici. V zadnji etapi smo poizkušali razviti ideje na tak način, da bi bile primerne za izdelavo v enem dnevu iz doniranega lesa (imeli smo na voljo 5/5 lesene profile in “colarce” dolžine 4m). Rešitve smo nato predstavili vsem udeležencem delavnice.

V skupnem pogovoru smo izbrali ideje, ki smo jih imeli namen realizirati: ena skupina se je odločila predelati pohištvo iz “kosovca”, ki je bil ravno na lokaciji, druga skupina izdelati pergolo ob vhodu, tretja pa pergolo na betonski platformi z multifunkcionalnimi koriti.

Nato smo se še zmenili o detajlih zlaganj, pa o tem kdo bo prinesel kaj orodja =)

Ko smo končali, smo odhiteli še na dobro predavanje na fakulteto, kjer je Mathias govoril o začetkih urban pioneeringa v Berlinu in njegovem doprinosu le temu, o “skvotanju” v zapuščenih hišah in o skupnostih, ki so lahko generatorji razvoja.

Naslednji dan pa se je začelo zares… ampak o tem naslednjič =)