francl špancl pa portugancl - kajakaja je nazaj

Kakor se spodobi, ima vsak, ki potrpežljivo čaka svoj “pričakanec” - tri leta brez poletnega dopusta so nanesla, da sem se odločila za malce daljše potepanje po naši celini, no vsaj majhen delček. Šla sem jaz, pa šel je Gas, pa šli so še ostali, ki so bli z nami, samo verjamem da nihče ni bil preveč navdušen nad “agencijo”, ki nas je na to pot popeljala. Čeprav bi se zadeva morala odviti z NASMEHOM smo se kar nekaj časa kislo držali. No, družba (avtobusni naseljenci) je definitivno popravila vtis!

Bud in Pešta 2008_part 3

Na dan odhoda smo se odpešakali do najbližnje pošte kjer smo limali znamke na prej od nas samih ročno narisane razglednice (skoraj vse) + Borči jih je kar nekaj copy-paste tako da vemo da je on človeški generator simpl in kul izgledajočih razglednic. Potlej smo iskali kaselc poštni nabiralnik. Šli smo si še pogledati židovski muzej, v drugo največjo sinagogo na svetu pa nas niso spustili, ker nismo plačali karte. Mislim… židje.

Bud in Pešta 2008_part 2

Naslednji dan smo vstali ob nesramno zgodnji uri - pol osmih - in si po krepčilnem zajtrku odpravili z tramvajem vozit, ker se nam je zdelo blazno krasno, da se vozimo s tramvajem. Hoteli smo na grad Buda in smo pešakali v največji vročini na nek kucelj, pogledali cerkev v votlini in na koncu izvedeli, da smo prisopihali na Citadelo, najvišji “hrib” v bližnjem okolišu. Z njega smo imeli prelep razgled na sosednji kucelj, na kateremu je stal prej omenjeni grad. Vmes pa seveda dolina.

Bud in Pešta 2008_part 1

Nekaj izmed Klape™ se nas je odpravilo v prestolnico sosednje-ležeče države na kratek obisk-ogled. Po mukotrpni 9 in 1/2 urni vožnji z železniške postaje Ljubljana, via Hodoš (interna fora), do Delu Pu v Budimpešti smo se hitro odpravili menjati Evre v Forinte, kupili Budapest kartico (da nismo imeli težav s prevozom) in se vrgli na metro.

V razmislek in poduk!

Fakulteta za arhitekturo na Šajerskem

Šajerska je pravljična, fantazijska dežela iz znanega Tolkienovega romana Gospodar prstanov. Čudovita hribovita deželica, v kateri prebiva pridno, a dokaj ruralno ljudstvo hobitov. Manj znano dejstvo, ki ga Tokien v romanu ne omenja, je, da so med hobiti tudi arhitekti in da dežela premore celo fakulteto za arhitekturo (v nadaljevanju FA). V pričajočem, seveda prav
tako izmišljenem intervjuju lahko spoznamo nekatere izmed vodilnih arhitektov in rednih predavateljev na šajerski FA. Prvi med njimi je predavatelj, spoštovani G. Floflof, ki bo Novinarju zaupal nekatere svoje visokostrokovne poglede na arhitekturo in metode dela diplomskih komisij na tej fakulteti.

Pismo njegovemu županu

Naš Mentor ™ nam je zopet postregel z informacijami o zanimivem branju. Eden izmed mojih profesorjev na FA se redno pojavlja v raznih medijih in rad pripomni kakšno sarkastično na račun trenutnih (arhitekturnih) “dosežkov” in dogajanj v naši mali domovinici. Tokrat bom celotno pismo objavila, uradno pa se nahaja na spletni strani Dnevnika, pod komentarji. Pa še link: klik !

Za lepšo podobo našega mesta so bili podrti vrtički, za razvoj motornega prometa v mestu bomo žrtvovali Kongresni in Vodnikov trg. Ta dva sicer ne kazita naše prestolnice, pa kaj, saj vemo, brez garaž in parkirišč ni razvoja in napredka mesta. Že sedaj je vse pretesno, kaj bo šele takrat, ko bodo imeli, mimo odraslih in študentov, vsak svoje vozilo še vsi dijaki in otroci!

Arhitektura v zgodovini slikarstva in filma

Včeraj sem se udeležila drugega predavanja Ora Ettlingerja na temo virtualnega prostora in uporabe arhitekture v njem. Če je bilo prejšnjo posvečeno teoriji o samem virtualnem prostoru, smo se sedaj spoznali z posameznimi primeri uporabe arhitekture - od Egipčanskih stenskih slikarij, do modernega računalniško generiranega filma.

Najprej smo ponovili nekaj definicij z prejšnjega predavanja:

- Virtualni prostor je viden, ne konceptualen,

- umetniška dela se tretirajo kot iluzija,

- iluzija je zaznavanje virtualnega sveta,

- slika, risba - statični tip okna do virtualne resničnosti, film je dinamično okno itn. …

Nato smo si ogledali veliko primerov, kako je arhitektura uporabljena kot tehnika za ustvarjanje virtualnih prostorov. V starem Egiptu umetnost ni bila uporabljena kot okno v virtualni svet, vendar je bila namenjena reprezentaciji same sebe - kot da bi karakterji živeli na steni. V antiki se zadeva spremeni in je slika okno v virtualni svet - Grki so izumili virtualno realnost. Za v pomoč je primeren sledeči primer: Egipčani so risali ljudi iz profila, vendar so bile vse okončine vidne, saj če je katera manjkala, je to pomenilo, da jo oseba nima. Grki, ki so prevzeli način risanja profilov pa so lahko osebo narisali tako, da se ena roka pač ni videla, vendar so vedeli, da nam je nevidna samo iz gledišča, s katerega gledamo, v resnici pa obstaja. V srednjem veku so bile slike uporabljene za pripovedovanje zgodb - kot slikovno besedilo. Okvir slike, ki je bil do zdaj vedno prisoten kot razmejevanje papirja in risbe, se je začel “pomikati v sliko” - postal je del slike. V renesansi je bila izumljena linearna perspektiva. Zanimivo je, da je bil renesančni stil arhitekture najprej izumljen za virtualni svet - risbe, šele nato so začeli dejansko graditi tako arhitekturo v resničnem svetu. Pojavila se je tudi deformacija ozadja, ki je sedaj lahko postal tudi subjekt slike. V baroku se je začel iluzionizem, to je risanje prostorov na steno, da imamo občutek, da tam ni stena, ampak se prostor nadaljuje. Umetniki so se delili na arhitekte, ki so izrisevali arhitekturo, ter slikarje, ki so dorisali ljudi. Pojavilo se je tudi slikanje pokrajine. V vsem tem pa so stremeli k čim realnejši upodobitvi krajev in prostorov. V realizmu so se začeli ozirati nazaj, eni k antiki, eni k srednjem veku. V dvajsetem stoletju se je pojavila arhitektura kot subjekt risbe - veliko so eksperimentirali s tehnikami slikanja - arhitekturnimi motivi.

Tako v filmu kot slikarijah je arhitektura lahko uporabljena kot okvir, kot ozadje, scena ali subjekt. V filmu je sicer uporaba arhitekture kot okvirja zelo redka, kot primer pa smo si ogledali odlomek iz filma: A cook, a theif, his wife and her lover. Nato smo si ogledali še primere uporabe arhitekture v filmu - od Hitchocka do Gospodarja prstanov.

To predavanje je bilo vsebinsko nekoliko težje kot prejšnje, vendar nam je Or uspel prkazati nek drugačen pogled na risbe in slike, kot smo ga vajeni. Vsekakor se bom udeležila še tretjega predavanja, kjer bo govora o nam skriti strukturi virtualnega sveta.

Bravo.

Kapuči(n) in čaj

Po dolgem času sem se zopet odpravila na pijačo z Vito, mojo sotrpinko iz gimnazijskih let. Prijetne debate so trajale v noč, medtem pa sva se preselili čez pol Ljubljane: od Čajnice do Šiške-Stara cerkev (mi cassa). To bi blo treba večkrat ponoviti, pa ne le z Vito, tudi z ostalimi od Jesenicama Gimnazije-dijaki izpod Lipe. Fantje, punce, pokličte ali uporabite msn! Jaz sem ponavadi prelena, če pa kontaktiraš, se pa zmenmo - itak!

V torek pa smo Miheljevci odšli na razstavo v Mestnem Muzeju, kjer se poleg stalne razstave - Obrazi Ljubljane mudijo skulpturne obleke Roberta Capuccija. Na žalost se zaradi temačnega ambienta in prepovedane uporabe bliskavice večina slik oblek ni posrečila, zato prilagam le malo fotomateriala teh zanimivih oblek. Sicer pa si lahko za 2,5€ (študentska) lahko ogledate obe razstavi. Obrazi Ljubljane je zelo zanimiva interaktivna predstavitev glavnega mesta Slovenije. Tudi otroci se bodo lahko zabavali, vse igralnice smo tudi mi uspešno preizkusili. Poleg slik in predmetov si lahko ogledate celotno zgodovino ljubljane tudi na računalnikih in ekranih, vsekakor zelo pohvalno zasnovana razstava!

V sosednji galeriji Vžigalica smo si ogledali tudi skice Capuccija, njegove zamisli, ki smo jih prej videli tudi realizirane. Tukaj je vstop prost (ufff). Malo kulture nikoli ne škodi! Škodil je edinole dež, ki je neprijetno zalival zemljo in nas študente. Sumim da sem staknila lažji prehlad. Sonce, prosim začni sijati!

Pa še slikice iz razstav:

Lep dan želim, pejte na cvičkarijo, en kozarček rdečega na dan je baje zdrav!

Arhitektura virtualnega prostora

Udeležila sem se prvega izmed treh predavanj Ora Ettlingerja o arhitekturi virtualnega prostora. Ker sem že prej vedela, da je bila to tudi tema njegovega doktorata sem pričakovala dobro predavanje. Kar je tudi bilo. Že njegov nastop je bil super (dobro pripravljen, tekoč razumljiv govor, brez nepotrebnih ammm-ov in eeee-jov kar me ponavadi moti na javnih nastopih), da ne govorimo o temi. Seznanil nas je z filozofijo-definicijo virtualnega prostora: kaj to je, oziroma kaj to ni. V vsakdanjem pogovoru to besedo uporabljamo napačno, nam je razložil, saj virtualni prostor ni:

-spiritualni

-svet idej

-paralelna realnost

-utopija

-domišljija

-kolektivna domišljija (zavedno)

-fantazija

-sanje

-halucinacije

-fikcija

-potencial

-hiperrealnost

-računalniški prostor

-cybersvet

-hypersvet

-virtualna realnost (s tem je mišljena naprava VR)

Zanimiva mi je bila ta izjava: Virtualno ni nasprotje realnega. Virtualno je kvečjem nasprotje fizičnega. To si je dobro zapomniti. To predavanje je temeljilo bolj na definicijah, filozofiji samega virtualnega prostora, medtem ko se bomo v naslednjih dneh naslonili bolj na konkretne primere. Vsekakor vredno ogleda, vabljeni vsi:

to sredo: 23.4.2008 ob 18 uri v Plečnikovo predavalnico na Fakulteti za Arhitekturo,

ter v sredo 7.5.2008 ob istem času na istem kraju.

Pa še bonbonček:

Kateri grad (ki je logo Walt Disneya - tisti, ki je bil v trnjulčici)  je resničen, kateri je simulant in kateri je virtualen? Tisit v trnjulčici, tisti v uvodni špici od Disneya ali tisti, ki stoji v Disneylandu?

arhifešta 15.4.08

Na sporedu je bila še ena arhifešta. Tradicionalno smo se prvo zbrali v rezidenci enega iz naše klape- tokrat je najebala nas je prisrčno sprejela Tanja. Malce smo se ogreli ob nai Igrici ™ ter par rundah pantomime. Degustirali smo vince z Ormoškega vinorodnega okoliša ter pivce z Laškega pivorodnega okoliša. Nato smo se odmajali odpravili proti AS-u, kjer smo preživeli mnoge vesele trenutke. Podrobnosti ostanejo skrite: kdor je bil tam - ta že ve. Viva la Arhifešta.

Paparaco va(m) posreduje(m) naslednje slike:

Razstava v magistratu

Prof. Mihelj nas je poslal na ogled razstave v magistratu. Zadeva je vsekakor bila vredna ogleda, saj sem izvedela, kaj mladi arhitekti načrtujejo z našo bogo malo Ljubljano. Nekaj projektov je bilo čisto “pošlihtanih”. Z vsemi atributi, ki jih dober projekt zahteva: estetskost, dobra urbanistična zasnova, uporabnost in sklapljanje z obstoječimi elementi. Na žalost tega ne morem reči za večino predlogov. Po mojem mnenju Ljubljana ne more prenesti ekstremnih posegov, kot so zlata jajca in ogromne visoke razgledne ploščadi. Saj nismo Las Vegas. O predstavitvah bi tudi lahko kako rekla. Plakati so se mi zdeli vredu, čeprav sem jih bolj površno preletela in sem mogoče spregledala kako stvar. Mojo pozornost so pritegnile makete. Nekatere so bile take, da si jih niti sama ne bi upala prinesti na seminar na fax, kaj šele oddati za natečaj. Sicer je to mogoče stvar okusa in kaj je komu bolj pomembno, vendar maketa laikom predstavlja 8/10 vsega načrta. Po mojem se splača za to potruditi. Na splošno sem bila kar precej šokirana, kaj si ljudje vse izmislijo. Sploh strokovnjaki na tem področju. Zadevo bi blo treba precej bolj razmisliti in dodelati, predvsem pa ne zgraditi nekaj na vrat na nos. Ker se pač ne more z glavo skozi zid. Če pa že rata, pa vemo kako je potem z glavo. (razbit jajček)

Fotomaterial:

atrij

S fanti smo si šli ogledati pokriti atrij v SAZU-ju, kjer so nam prijazno razložili zakaj, kako, s čim, in čemu zadeva stoji. Po pravici povedano, se ne bi branila dopoldanske kavice na mizici pod stekleno streho, medtem ko se sonček nežno poigrava po zanimivih obokih. Luštno. Zanimiva je tudi zelena stena, ki bo nekoč preraščena s šavjem zelenjavo bršljanom. Vsekakor zanimiva izkušnja mora biti ogled filma na tej steni. Mogoče pa kdaj dobim to priložnost.

Pa še nekaj slikic:

Ajd.

Vtisi

Foto-vtisi današnjega ogleda lutkovnega gledališča “in the making”.

Destinacija, ki pride na vrsto jutri: SAZU

(komentar: vožnja z vzpenjačo ni vredna tiste 2€ za povratno študentsko karto)

Lep dan želim!

Ljubljana …

Ilustracija na temo načrtovane izgradnje raznih visokih “kvazifalusov” v Ljubljani. ( Arhitektura stolpnic je po mnenju mnogih podobna penisom - razne asociacije mogoče, kot so: velika stolpnica, majhen … ? ). Idejni avtor ilustracije je naš zabavni Mentor™. Zamislimo se.

( ne odgovarjam za lokacijske in pozicijske nepravilnosti)

Nočni pozdrav!

Zakaj je tega treba?

Kar me - po domače povedano - totalno razpizdi razhudi - je aroganca raznih nadnamcev ( s tem mislim razne šefe, profesorje, starejše brate/sestre itd. ). Pa da ne bom pisala o teoretičnih zadevah, ki so - po pravici povedano - tudi vredne razprave, se obrnimo na konkreten primer. Aja, pa še to - imena bodo zakamuflirana spremenjena, da ne bo kdo rekel, da napadam kakšen čisto-dobro-delujoč sistem. (kao).

Dne 27.3, se pravi v četrtek smo bili študenti kot vedno vestno prisotni na predavanju, ki ceni računalniško spretnost malce bolj kot prostoročno. Seveda je pričakovano, da izvrševalci tega predmeta obvladajo tehniko do te mere, da imajo verjetno miško že kar vraščeno v roko in namesto tipkovnice uporabljajo miselne triggerje sprožilce. V redu, vse to očitno znajo (razne demonstracije uporabe strašnih programov na big-screenu to dokazujejo). Vendar se zatakne pri osnovni stvari. Ta predmet, ki skoraj ne more živeti brez interneta nima spletne strani. V redu, razumem, če vzamem v zakup to, da je predmet letos na sporedu prvič, malce se lovijo, bodo stvar že vzpostavili in napravili online habitat za slušatelje tega predmeta. (…tri tedne kasneje…) Stran se sicer pojavi na spletu, vendar je tako: (sledijo pridevniki) mizerna, bedna, nič posebnega in kar je najhuje … PRAZNA. Razočarana zapustim okenček - wannabe stran. Vrnimo se na predavanje. Deležni smo kritike na račun naše neusposobljenosti uporabe programov (ki jih večina sploh še ni uspela pridobiti, ker: 1. nimajo vsi T2 interneta, ki potegne 899Mb program dol v 3h urah, 2. znanja o uporabi programov za nelegalno pridobivanje stvari in 3. prijateljev, ki imajo neomejene količine programov pod posteljo v svoji sobi). Pritožujejo se, nad majhno količino prispelih zmazkov na njihovem serverju hkrati pa nam ne ponudijo nobene roke v pomoč. (Kritiziram, ker vem, da obstajajo študentske verzije programov, katere se pridobi tako, da se profesor prijavi v njihov sistem in jih dobi - ha, višja znanost). Odgovor: znajdte se! V redu, razumljivo, nočejo priti v kakršenkoli konflikt z kakršnokoli inštitucijo, ki prepoveduje veliko stvari. Samo zakaj potlej taka kritika v našo smer? Kako naj nekdo zna uporabljati program, ki ga niti nima na računalniku? Okej, obstajamo posamezniki, ki zadeve uporabljamo že od prej in znanje velikodušno posredujemo sošolcem, ako kdo vpraša. Tako da čisto razumem luknje, ki se pojavljajo v oddanosti domačih vaj. Pa še ena stvar. Kar me najbolj pogreje je to: nič-hudega sluteči študent vpraša, ali bodo rezultati prejšnjih vaj kje objavljeni. Nadrejeni se posmeje in pove, da to oni že majo vse na računalniku, kaj da smo živčni in da bodo še danes SIGURNO na internetu. Povdarek na sigurno. To je bilo verjetno rečeno že na vajah v torek (opozorilo, prigoda se dogaja v četrtek). Zdaj, ko to pišem je nedelja zvečer (30.3) o kakšnih rezultatih pa ne duha ne sluha. Zakaj profesorji tako vzvišeno obljubljajo stvari in nas zatrejo z besedami - češ, kaj ste tako živčni, če pa potlej obljubljene stvari ne izpolnijo. Čemu stoprocentna zagotovila. Mar bi rekli, da bodo vaje objavljene, vendar še ne vejo kdaj (čeprav ne vem, v čem je problem dati na spletno stran en *.pdf v velikosti normalne slikice z poljubno vsebino - sploh če si računalniško naduspodobljen). To ni prvič, to ni samo pri tem predmetu. (Še vedno čakam na izpitne rezultate-na-internetu pri predmetu, ki ga imam že zaljučenega-sem šla vprašat osebno kakšen je izzid, tako da zdaj vem). Je pa prvič, ko sem se o tem razpisala. In mi gre na jetra + vse ostale notranje organe.

Tako da, naslednjič, dragi nadnamci, ko nam zagotovite neko stvar in jo podkrepite z arogantnim pogledom, jo le izpolnite. Drugače naše spoštovanje do vas upada. Drastično in ne po Gaussovi krivulji. Tako. To sem hotla povedat.

Lep nedeljski večer in čimveč pravočasno objavljenih rezultatov vam želim!

arhifešta 25.3.08

Včeraj je bila ena boljših žurk, kar se jih spominjam ( pa s tem ne namigujem na razna omamljena stanja in posledično nezavedanje samega sebe in odsotnost spomina). Dobili smo se zvečer, pri meni, kjer smo ob kozarčku rujnega pirčeka pogledali najboljše utrinke iz znane oddaje, kjer nekdo pade notr (najjače: Lado in Jurij v priredbi G’n'R - don’t cry, Lado se premika kot Axel Jurij pa poje kot Axel ), najslabše izmed raznih rad bi bil idol oddaj, ter seveda Akhmeda, umrlega terorista in Slakonjo ki raztura v svojih imitiraNJIH. Nato smo se ob znani igrici razveselili in se odpravili proti As-u , kjer je bila najavljena arhifešta. Morem rečt da je bilo 1A. Ni besed, razen nekaterim dečkom, ki pač niso razumeli, da niso preveč interesantni (Quote: “Ej bejbe, dejte se premislt pa si zberte enga k vam je ušeč” - khm, ja koga že?). Nekaj slikic, videoti pa zaradi raznih možnih “bruk” ne bodo objavljeni=). Hawk, zakon je blo.

P.S.: Slike bodo objavljene na sledečem linku: KLIK 

če v hlevu ni higiene je lahko štala

Vse se je začelo v sredo, ko smo nestrpnih duš in srbečih prstov čakali v galeriji, da se nam nebo in vrata plečnikove predavalnice odprejo, da se bomo lahko posedli in začeli s osovraženim pričakovanim izpitom. Živčki so bili skravžljani do maksimuma, saj je vsak posameznik pri sebi vedel, da ni toliko podkovan v razlikovanju razmerij, da bi se lahko kosal z kompleksnostjo izpita. Nekaj utrinkov tik pred vdorom v predavalnico, kjer je še 5 minut predaval sam prečastiti dekan našim študentom na izmenjavi. (Samogovor: Kaj pa vi počnete tukaj? Izpit imamo. Aha, ste pa zagnani! >>> prišli smo 10 minut pred začetkom).

Kot vidite so vsi obrazi prešerno nasmejani in polni pričakovanja.

V četrtek se je agonija nadeljevala, sam smo v prejšnjem blogu omenjeni The Stol™ tokrat risali po vseh pravilih, ki naj bi obstajali. Rezultat pri meni ni bil kaj preveč drugačen od prvega, saj sem se sledenju počasnega razlaganja asistenta kmalu odpovedala in zaplavala v svoje vode, ki se imenujejo - Po Abčutku. Bomo drugi teden videli, kako je moj občutek kaj pravilno razvit. Kasneje ta dan, ko smo se po pojedini z neimenovanim Jakom Z. vrnila na fax, so se za gospoda plečnika začeli krajši mučni trenutki. Postal je model za novo kolekcijo pokrival. Ker pa je tako visoko nad nami, da ga niti prej neimenovani ni dosegel, je imel čast preizkusiti le eno pokrivalo imenovano wannabe Čarli Čeplin.

Kasneje, že na meji v temno noč sem se napotila proti vsempoznanemu KUD-u kjer se je odvijal krvavi boj. Na poti sem opazila zanimiv avtomobil(se opravičavam z slabo sliko).

S Tanjo sva prišle na rundo dve, pri rundi tri se nama je pridružil še Slavni Štajerc - mr.K. Karte je pomagal pridobiti moj kolega Žuraj, ki je stalni inventar KUD-a. Slike spopada bodo objavljene na sledečem linku: klikni me. (namig - išči pod geslom medfakultetni spopad 20.3 ). Samo dogajanje, ki je bilo spremljano z včasih opolzkimi in včasih čefurskimi komentarji voditelja je bilo zmerno do pretežno smešno. Pubilka je bila, sploh v prvem (v mojem primeru, drugače drugem) delu totalno zamorjena, ko se je pa razgrela so pa mogli tako ali tako vstati iz sedežov in zapustiti dvorano - obetal se je zadnji dvoboj večera. Slišati je bilo nekaj dobrih for:

Tema je bila Higiena v hlevu. Komentar voditelja: V hlevu mora bit higiena, drugače je lahko štala.

Ekspresivna vizualizacija imenovana “i’m a butterfly” (uganete od koga) Korenčiča (seveda).

Predstavniki AGRFT v pajkicah (nek predstavnik m.spola je bil celo v štrumpantlih najlonkah.

Stavek: Sej vem da sm prvi letnik, sam zakaj se morem vedno jest slečt! izrečen v žanru imenovanem: AGRFT film.

Replika iz publike ko so predstavniki infrastrukturalistov na odru stali s sekirami - “ne se sekirat”.

Predstavitev FDV-jevcev: “O, kako maš lepe lase! Kak šampon uporabljaš?” (dekle pokaže šampon z etiketo FDV) “Glavo mi pere FDV!”.

Tema : Prokomunistični svizci. (by nekdo iz dvorane) Voditel je potem revčka še cel večer maltretiral in namigoval na določene prepovedane substance. (domačica).

Tema diplomske naloge: Vsi obrazi Miše Molk.

Če sem kaj pozabila (kar verjetno sem) se zelo globoko in nizko opravičujem. Slikice pa, kot že prej povedano, poglejte na Mihovem Blogu. Podajam vam le utrinek pogovora dveh avtohtonih ljubljanskih štajercev. (apeliram na viktorske zadeve), ter všečno leseno zadevo z Ito Rino - z razstave v KUD-u.

Danes, ko so se izvedeli rezultati zgoraj omenjenega izpita se počutim odlično. Židane volje sem se odpravila proti domu z Čuhapuho, kjer sem srečala nekaj znanih obrazov.

Pot domov je bila spet nagravžna, saj velecenjeno moštvo SŽ enostavno ne dojame, da so v petkih migracije naroda v vse smeri - tudi smer Ljubljana-Jesenice in da mogoče ne bi bilo slabo dodati kak vagon, da bi dejansko lahko kakšno pot domov sedela. Vendar so to le pobožne želje. Potem se je zgodila še ena smešna stvar. Ko smo na postaji Boh.B. z avtobusom čakali, da se bo avtobus iz Radovljice končno pripeljal in nam dostavil preostale potnike sem opazovala dogajanje v bližnji Pekarni P. Skoraj 10 ljudi je čakalo v vrsti, prodajalka pa je sedela za pultom in vsi so gledali tjavdan in čakali. Le kaj bi to lahko bilo? Vam povem! Ob pol štirih se cene kruha spustijo za 50%.In tako je že pol ure prej prišel kupček ljudi, ki je naredil gužvo v pekarni in čakal dotični čas, ko bodo lahko kupili poceni kruh. Žalostno mar ne? Ti ti država, polemike s kruhom postajajo vse večje, zgleda, da jih je v koših zmanjkalo (Janč(š)i, poglej a je v tvojemu košu kaj več štruc).

Nato je začel padati sneg. Sneg je sicer padal tudi v Ljubljani. Vse postaja Belo in mrzlo, prilagam multimedijske dokaze.

Kmalu bo Big Night™ . In jajčki! Se tipkamo po praznikih. Pa velik pirhov.

Pavza ali kako sem se znašla na avtocesti tridesetega desetletja

Zadnji teden enostavno nisem čutila nobene prevelike potrebe po pisanju tega spletnega odložišča misli. Cel vikend sem se mentalno okupirala z dolgočasnimi opisnimi zadevami (kot primer navajam moj entuziastični izbruh). Ker sem prišla do zaključka, da enostavno tokrat še ne bom kos tej nalogi, ker se enostavno nisem mogla vsesti na mojo leno rit in se spraviti k delu, sem se odločila, da moje misli preusmerim na bolj statične zadeve. Kolokvij v petek (danes, na dan zapisa) se mi je zdej precej bolj lažji za plonkat …joke privlačen in dosegljiv. In tako sem v ponedeljek židane volje poskakovala po naši preljubi fakulteti in ob-fakultetnih zbiralnih prostorih in dokumentirala prešerno študentsko življenje.

Nato je napočil dan, ki smo se ga vsi bali. Starši se sekirajo ob spoznanju, da je najstarejši mladič že zakorakal v leta, ki se začnejo z dvajsetico. Omenjeni mladič pa se enostavno počuti, kot da je še tam - 16 ali 17-leten otročaj. Ampak! Prelomnico smo preživeli, nazdravili in sedaj pogumno korakamo po avtocesti tridesetega desetletja in dvigamo palec za avtoštop.

Sledil je dan, namenjen izležavanju, vendar sem kot vestni študen že ob desetih zjutraj visela na faxu in poslušala “zanimiva” predavanja o statičnih zadevah. Na sprehodu po Tivoliju se mi kamera ni pridružila, ker se je doma prehranjevala po kablu. Preostanek dneva ni omembe vreden.

V četrtek smo se v temačni in slabo prezračevani predavalnici spoznavali z novo vrsto umetnosti imenovano - “Nea fukaj nea morem to napihnti”. Med časom, ki je bil namenjen mentalni pripravina risanje The Stola™ smo ustvarili nekaj prelepih zračnih objektov. Prilagam dokazno gradivo.

Za zgoraj omenjeno prelomnico sem si tudi malo privoščila in sem si kupila novo prenašalko stvari malho. Ker je bila ena od starejših že zelo boga in strgana, druga pa tudi že malo načeta in umazana sem se odločila za prisrčno zeleno izvedbo. Prav tako sem v zeleni izvedbi izdelala “hočembit” maketico moje trenutne okupacije, pa zgleda bolj kot duplo kocke. Ampak je kul. In še za pocartat pocrkljat - sm se kupila že dolgo ne videne - oh nekoč tako oboževane - pisane - najrajši mam rjave - m&m’s forever bonbone.

To je to. Se tipkamo!

Osmomarčevski Sejem in Nage Gospodične

Danes sem bla z tastarimi starši na sejmu dom na gospodarcu. Ker sem zavedni študent arhitekture, ker pri projektiranju delamo “montažno” hišo in ker nimam pojma bi se rada bolj razgledala, kako stvari zgledajo v živo, sem se podala na mukotrpno ekspidicijo v prepolni sobotni sejem. Kmalu sem nabrala za cca 4 kilograme prospektov in nekaj revij, ki sem jih dobila zastonj:

- ambient

- kontrast

- pri nas doma 2x

- obrazi ???

- hiše (pregled)

- hiše (ob tem, da sem se naročila na celoletno edicijo + zastonj dobila karto za arhitekturno konferenco na gradu)

Nabrala sem tudi nekaj šibic vžigalic, primerke izolacijskih materialov (za makete), črnega metulja iz izolacijske pene, malo hiško iz lesa, svinčnike, robčke z gospodičem brez majce in mišicami na ovitku (pa ne vem, kaj že reklamira) in veliko čokolade. Bila je bolj suša, predvidevam, da je bilo na začetku več free stuf darilc. Opazila sem, da je Jub imel zelo opazno stojnico z zelo opaznim reklamnim materialom. Gospe in gospodje so nas prepričevali, da večino stvari enostavno rabimo in ne moremo več živeti brez njih, da jih moramo at takoj kupit, drugače bo naše življenje zajebano zagrenjeno in oh in sploh. Videla sem nekaj inovativnih rešitev, nekaj že videnih stvari in veliko enakih primerljivih izdelkov, ki so se pojavljali na različnih stojnicah z različnimi cenami. Ako bi take gužve gneče ne bilo, bi se pri stvareh, ki so meni zanimive zadržala dalj, samo je bilo zelo … prešvicano prepoteno. Dobila sem tudi rožico, kajti bil je 8.3. kar pomeni, da možje talajo izročajo rožice vsepovsodi (ampak rožico mi je podarila gospa?!). Potlej smo šli še k Čadu na požrtijo osmomarčevsko kosilo. Nikoli več ne bom jedla.

Hitri paparaco posnetek v slogu Spear Britney

Papa dečki!

Lenoba je gibalo razvoja

As seen in Ljubljana - FA, dne 6.3.2008, na predavanju DMP

P.s.: Srečala sem mojo bivšo sošolko Katjo. Prilagam slikico.

To je to za danes. Ajde.