?!? Ljubljana #10

Po dolgem času spet ena kratka objava. Trenutno se trudim opraviti še zadnje predpoletne izpite na faksu, pa še prehlad mi nagaja, tako da sem na internetu malce manj aktivna. Komaj čakam konec meseca, ko se selimo in začnemo z novimi poletnimi projekti… wuuuhuuu.

Ampak tole mi gre po glavi vsako jutro, ko se z grozno muko odpravlam proti faksu na tak ali drugačen izpit:Kaj je to? To je barvna shema neke ulice v Šiški (khm khm), zgornja vrstica prikazuje stanje preden so se kar naenkrat začele obnavljati fasade, spodnja pa prikazuje zdajšnje stanje sveže “ofrajhanih” pročelij. Sem se odločila, da bi bila fotka dotičnih hiš preveč eksplicitna, zato lahko gledate samo kvadratke.

Vsi vemo za mavrični terorizem, ki razsaja po slovenskih podeželjskih vasicah in kvari vedute nedolžnim mimoidočim (in lokalcem, da ne bo pomote) in zavedam se, da je isti problem v mestih manj moteč (ker ni zraven biserov slovenske favne in flore, temveč asfalt in avti – karikiram). Ampak vseeno mi ne gre v glavo zakaj? Zakaj zakaj nihče ne pomisli, da bi vprašal za mnenje strokovnjaka, ki se je šolal (minimalno) pet let in zna pretehtati vse razloge, ki vplivajo na izbiro fasadne barve, ampak nonšalantno izbere najbolj “živahno” barvo ki jo najde v prodajnem programu in jo napleska čez celotno hišo. Ali še hujše, za mnenje povpraša prodajalca “svetovalca” za pultom v lokalni trgovini z gradbenim materialom, ki je po možnosti študent, ki samo rabi nekaj evrov za poletno potovanje. Pri vsaki drugi stroki je samoumevno, da se upošteva mnenje tistega, ki je za to šolan in usposobljen (recimo zdravniki, pravniki, veterinarji, lektorji, vodovodarji – no, tu se hitro zgodi, da je vsak najbolj pameten in “stručko”). Ampak neee, barvo fasade si pa ja lahko izbere vsak sam, ker je naredil svojo hišo s svojim denarjem, se je zapufal za naslednjih 30 let (dvakrat) in ker on tako hoče in ker mu nima noben arhitekt za srat po glavi, ker delajo same kokcaste bele stvari in samo dnar vlečejo (okej, malo me je zaneslo).

Logično je, da znanje o izgledu ulice, kontekstu grajenega, barvnih shemah mesta, vedutnih pogledih in kako oblikovati naselja ni na voljo v vsaki mesečni reviji, ki jo bere ljudstvo. In samoumevno je, da ljudje o tem niso dovolj poučeni (tudi mnogi (so)arhitekti očitno ne, če se ozremo po nekaterih novogradnjah). Ampak zakaj se potemtakem o tem ne pogovorijo z nekom, ki te stvari obvlada? Ali je res to tako težko? En mali nasvet, ki ima lahko ogromen vpliv na okolico. Sem prepričana, da bi marsikateri arhitekt raje zastonj vsakemu slovencu posebej svetoval o izbiri barv, kot pa da nemočno gleda, kako se naša deželica barva v odtenkih najcenejših barvic v hoferju. Bljah.

Pa če bo kdo imel kak argument za te žive barve tipa: to prinaša tako sončnost v ulico, ali pa meni je všeč rdeča, ker je tako živahna, ali pa bog ne daj, vijolična je moja najljubša barva… ga lahko pomirim, da lahko uporabi vse te barve pri svoji hiši: v notranjih prostorih jih lahko uporabljate neomejeno (boste vi živeli v kalejdoskopu, ne jaz, zato me ne moti, sploh), v zunanjih pa rajši poskusite z pretehtano izbranimi barvnimi poudarki, ali pa izbiri barve vrtnega pohištva, avta, zaves in podobnih reči (predvsem zato, ker so te stvari manj fiksne in stalne). Živahna (s tem mislim flourescentno zelena ali pink) fasada na hiši je le redko privlačna. (Ampak ubite barve, z manj saturacije so že bolj primerne, spet odvisno od konteksta, stvar je zakomplicirana, o tem se posvetujte s svojim najljubšim arhitektom).

Definitivno premislite, preden kupite 40 litrov fasadne barve v živo zeleni, ker je bila slučajno 60 procentov znižana. Se opravičujem, če se kdo počuti ogroženo in užaljeno.

zapiski o fenomenologiji doma

Na seminarju Zorec™ imamo od januarja stvar, ki se imenuje debatnica. Predelujemo eseje znanih piscev (Zumthor, Tanizaki, Pallasmaa) o arhitekturi in prirejamo seminarske večere, kjer vsak predstavi svojo temo, ki jo na koncu prekomentiramo.

Moja tema je bila o Identiteti, intimnosti in domu, misli arhitekta z imenom Juhani Pallasmaa, vzeta iz njegove knjige Encounters – Architectural Essays. Za mojo predstavitev sem napisala kratek esej ter slideshow, ki prikaže temo o kateri govorim na bolj grafičen način. Ker je bil odziv na debatnici glede mojega eseja všečen, ker se mi tema zdi zanimiva in ker boste mogoče tudi sami hoteli prebrati kaj iz njegove knjige, v nadaljevanju sledi celotna predstavitev – pozor, zadeva je kar dolga zato za nadaljevanje klikni več …

misli o arhitekturi

 

Arhitektura ni samo to, kako dobro znaš zrisati stvari v autoCADu.

Prav tako arhitektura ni samo lepa grafika.

In ni samo foto-realistično renderiranje.

Ni le funkcioniranje prostora in njegovega pretoka.

Arhitektura je smiselni kompromis vseh teh področij.

Estetika v tem primeru je stvar opazovalca. Estetika je relativna.

Dobra arhitektura te navda z prijetnim toplim občutkom v notranjosti, te pusti brez besed, te navdihuje in ti nudi zatočišče.

Dobra arhitektura je redka zaradi prevelike količine ega.

Dobra arhitektura je stvar trdega dela, neprespanih noči in iskrivih genialnih navdihov ob neobremenjenem razmišljanju.

Je stvar izobrazbe in amaterskih trenutkov videnja bistva.

Je kolaž na videz nezdružljivih reči.

Dobra arhitektura je čudovita.

Dobra arhitektura je uporabna in je umetnost.

Dobra arhitektura je …

!!!

R.I.P. mleko

No evo me =)

Razmišljala sem, kako bi poimenovala moje prehranjevalne navade. Oziroma, dieto, ki se jo bom morala držati do… no verjetno kar zmeraj, sigurno pa par let. Na začetku sem razmišljala o harekrišna fud, vegetarjanstvu, makrobiotiki. Huh. Od vsega nekaj drži. Trenutno se odločam med laktovegetarjanstvom in makrobiotiko z napako =). Namreč ne smem več piti mleka od krave. Ker ni več dobro zame. Mesa že tako ali tako ne jem vsak dan, oziroma se znajde na mojem jedilniku le če sem doma ali na obiskih. Jem pa ribe. Lahko tudi jajca po novem. Med tudi. Meso, občasno bo, ker se pač filanim paprikam ne bom odpovedala čisto =). A mleko…

Pogrešala te bom, masdamer sirček, težko mi bo brez pasirane skute od merkatorja. Sladoled od Cukija je zame pozabljen, prav tako vsi jogurti, s katerimi sem se nalivala. In mleko. Papa!

Pa je bolje tako. Že več kot mesec sem brez nadležnih pikic in groznega srbenja. Normalno lahko diham. In ni me več strah =) Bolje je zame, da te pozabim. Ker ne trpim več.

Tako da, mleko, imela sva lepe čase, spominjala se te bom s solzami v očeh, a prišel je čas! Čas, da se oddaljiva en od drugega. Mogoče bo preteklo več let, mogoče desetletij, ko se spet srečava. Rada bi ti povedala, da boš vedno v mojem srcu. Pogrešala te bom, pogrešam te že zdaj!

Tvoja K.

še eden od tistih, ki vam jih ni treba brati

lazy

Trenutno sem v stanju recesije. Pa s tem ne mislim toliko finančne, saj imam še vedno od države doniranih nekaj deset evrov na mesec; otežujem poštenim državljanom najti zaposlitev s tem, ko jim odžiram delovno mesto kot študent na delu. Pa vendar, recesija me grabi. Recesija v meni. Počutim se kot … riba napihovalka. Vsa bedna in “nikakva” plavam po vodi, le malokrat se napihnem in pokažem svoj pravi jaz. A večino časa sem ne-napihnjena, ne-zanimiva in ne-jaz. Razmišljam, kaj bi rada počela. Najraje? Continue reading