R.I.P. mleko

No evo me =)

Razmišljala sem, kako bi poimenovala moje prehranjevalne navade. Oziroma, dieto, ki se jo bom morala držati do… no verjetno kar zmeraj, sigurno pa par let. Na začetku sem razmišljala o harekrišna fud, vegetarjanstvu, makrobiotiki. Huh. Od vsega nekaj drži. Trenutno se odločam med laktovegetarjanstvom in makrobiotiko z napako =). Namreč ne smem več piti mleka od krave. Ker ni več dobro zame. Mesa že tako ali tako ne jem vsak dan, oziroma se znajde na mojem jedilniku le če sem doma ali na obiskih. Jem pa ribe. Lahko tudi jajca po novem. Med tudi. Meso, občasno bo, ker se pač filanim paprikam ne bom odpovedala čisto =). A mleko…

Pogrešala te bom, masdamer sirček, težko mi bo brez pasirane skute od merkatorja. Sladoled od Cukija je zame pozabljen, prav tako vsi jogurti, s katerimi sem se nalivala. In mleko. Papa!

Pa je bolje tako. Že več kot mesec sem brez nadležnih pikic in groznega srbenja. Normalno lahko diham. In ni me več strah =) Bolje je zame, da te pozabim. Ker ne trpim več.

Tako da, mleko, imela sva lepe čase, spominjala se te bom s solzami v očeh, a prišel je čas! Čas, da se oddaljiva en od drugega. Mogoče bo preteklo več let, mogoče desetletij, ko se spet srečava. Rada bi ti povedala, da boš vedno v mojem srcu. Pogrešala te bom, pogrešam te že zdaj!

Tvoja K.

še eden od tistih, ki vam jih ni treba brati

Trenutno sem v stanju recesije. Pa s tem ne mislim toliko finančne, saj imam še vedno od države doniranih nekaj deset evrov na mesec; otežujem poštenim državljanom najti zaposlitev s tem, ko jim odžiram delovno mesto kot študent na delu. Pa vendar, recesija me grabi. Recesija v meni. Počutim se kot … riba napihovalka. Vsa bedna in “nikakva” plavam po vodi, le malokrat se napihnem in pokažem svoj pravi jaz. A večino časa sem ne-napihnjena, ne-zanimiva in ne-jaz. Razmišljam, kaj bi rada počela. Najraje?

kako je svet krut

Nekega lepega aprilskega dne, ko je cel ljubi dan sonce visoko na nebu sijalo, se je zgodila tragedija. Vzporedno z zahajanjem sonca je zahajala tudi sreča, ki je razsajala 12 sončnih ur! Vstopila sem v mračen, vlažen prostor. Dišalo je po čistem, s komaj zaznavnim pridihom ylang ylanga. Počasi sem zatipala proti stikalu. Bleščeča svetloba je napolnila prostor. Nič, čisto nč ni bilo neobičajno. Ampak, čuden občutek je ostal. Zaklenila sem vrata in se počasi slekla. Do golega. Prižgala sem pečko, saj je hlad že prodiral skozi mojo naježeno kožo. Dotaknila sem se hladnega kroma in obrnila pipo. Voda je v brizgih začela pritekati. Para se je kopičila, kmalu nisem več videla sten. Ob vsakem dihu je vlažen zrak prodiral globje in globje in globje v mene. Počasi sem se spustila med pene. Dišalo je le še po pomarančah ter peneči kopeli. Ko sem se razlezla po banji in mehko zatipala po gladini me je spreletelo! Skozi pene sem videla njen obraz na dnu banje. Brez sape, brez slehernega premika. V naglici sem jo potegnila vemn, vzela v roke ter ugotovila, da ji ni več pomoči. Srce se mi je strlo. NEKDO JE NALUKNJAL MOJO CVILEČO RAČKO ZA V BANJO. Oh kruta usoda! Le ona mi je bila družba v intimnih trenutkih golote. Le ona je plavala ob meni, ko sem v svoji poželjivosti srkala pivo med kopeljo. Ne, nikoli več ne bo obstala na gladini. Vedno znova bo potonila, saj njena krhka plastika ne more zdržati pritiska, ter površinske napetosti vode. Še danes, se vedno spomnim nanjo, kako mora na suhem opazovati, medtem ko se mokrim. Moja račka. Pogrešam te!!