Moskovski rap

Mojstrovino spisal Nejc Gazvoda ala Kvas Ovka =)

V sodelovanju s slovenskim kulturnim ministrstvom smo pripravili zabavno-edukativni program za obiskovalce FaceBooka, kjer o opazanju Moskve in ruske duse nasploh govorijo znani ljudje iz vseh kultur in sveta.

(c) Ministrstvo za kulturo

Navodila za branje: poskusite si predstavljati glas gospoda Ivana Lotrica za vecji ucinek in splosno epskost, lahko pa zavrite zraven kako sovjetsko bojno himno

Jan Plestenjak, začni!

Pleši z mano, Svetlana
oba sva lačna in neoprana
Kupil ti bom mesno pito
Da pogrela boš mojo slovansko kito

France P. , prevzemi!

Da`b vodke žeja me iz tvojga sveta
pregnala ne bila golfiva tadžikistanska frača
ne videl`b diamantov v kremljov vseh svetlečih
ki Juliji b`jih dal, da bla b`moja njena bi krtača

Klemen K., zaženi!

Najbolj na kremelj mi grejo zlatozobe paznice
vse hočjo met študetnske izkaznice
“Ej, paznice, nekej mam za vašo zlatozobo milino!”
“Stjo imas za nos?”
Petsto rubljev, polno vstopnino!
Yo yo yo yo v gulag te bom nabou

Anton Aškerc, povedi!

Kremelj bil je živ.
Smo ikone si ogledovali in se precej nasmejali.
Plantanov Peter tam po ploščadi je pot`val
fotografiral arhitekturo in stare Rusinje psoval
Veseličev Ivo je pod freskami korakal,
Gazvodičev Nejc pa je pod eno kar počakal

Anton Borkovič, komentiraj!

Mjač brcnil, brcnil spet mjač
sem v teatru in kuj tremno občutujem
Baletnik v Bolšoju se je spotaknil,
(Spartak, eh, ni blo, ne)
Baletnik v Bolšoju se je spet spotaknil
eh, to je bil posnetek, se opravičujem

James Joyce, pomešaj!

stari arbat babuške
stari abat hard rock cafe
rad imam svetlane
moje hlače že dolgo niso bile oprane
metro karta v hlačahradimamkaviar

Ivan Cankar, zajamraj!

V Kava Baru sedel sem, mati
v mojih mislih si bila ti
ko končno naročil sem kavo z mlekom
niso razumeli, po čem srce mi hrepeni
In ko po uri in pol so jo končno prinesli
njen vonj me ni spomnil na tvoje hijacinte v veži
ko stopil nazaj sem na ulico moskovsko
mi prah je nosilo v usta, kot Francki od voza kolo

Sebastijan Cimerotič, pripoveduj

Pozdravil bi vse svoje znance, še posebej tiste, ki me poznajo
v Moskvi je veliko visokih stavb velike višine
Mi pet v moskvi nas je najboljši duo
A po moji rojstni državi vseeno pogrešam skomine

Tomaž Šalamun, zaključi

Čudni so ti Rusi, čudni v bogomater

Pesmica za ob dveh ponoči

Včer je crknu auto Cad,

“ki ga imam pune rad.”

Naloge nisem mogla nardit,

sem bla dva dni ful v rit.

Zdaj naloga fertik je

in na kompu dela vse.

Res čist kul vse je spet,

danes sem dobla klarinet,

da bom lohk igrala spet

na klarinet

spet.

Ampak sam, ko se mi bo dal

in to sam mal

al pa velik,

kokr mi bo pasal.

jou.

“hommage to mariborski rep”

slengovski izrazi in obubna slovenščina so namerni =)

zdaj je čas, da grem spat

Izposojene modrosti

Dolgo časa nazaj, ko sem še bolj ali manj zmedeno tavala po pastelno zelenih hodnikih naše preljube Gimjes, me je zmotilo marsikaj. Ni nujno, da v slabem smislu, oh kje pa, tudi v dobrem. V zaprtih omarah v prašnih kotih sobice, kjer je stal kapučin-avtomat se je našlo marsikaj greha vrednega, če ne takšnega, pa drugačnega. Mali biserčki, skriti pod kupi starih primerov mature, listov vaj za biologijo in učbenikov še izpred časa bivše Jugoslavije. Take stvari sem prebrala, si zapomila in jih tako ali tako shranila za čase, ko mi ne bodo prišli več na misel. Danes pa sem jih našla. In počutim se … spet staro 16, spet iskrivih oči ob toliko novih stvareh. Pa ne, da sem zdaj že stara baba, z škripajočimi sklepi in opletajočo kožo pod vratom. Samo pogrešam tisti zanos, ki me je gnal, da sem se lotila čisto vsake stvari, ki mi je prišla na pamet. Od grafitiranja sten v radijski sobi, do skrivnostnega oprezanja s “kampingplaca” po fantih iz četrtega letnika, ki so se potili v telovadnici (oh to so bili časi, punce, se spomnite? In Vita, če to bereš, še vedno imam nekje verzijo komada rada gledam tretjo B). Pa do skejtanja in vedno bolečih kolen, treninga odbojke, skakanja po trampolinu ob upanju na uspešno izveden salto. Pa do skrivnega srkanja piva v vlaku z družbo ob petkih na poti domov. Oh ja, bilo je jako fletno. Hotela sem pisati za časopis, za naš šolski ali bilokateri. Vendar, nekako me še vedno, kot me je takrat, pesti nek podzavestni strah, strah pred ponižanjem v javnosti, strah pred neuspehom, da ne omenjam strahu pred mikrofoni (ja vem, čudno je to). In zato si marsičesa nisem upala, kot naprimer oživiti gimnazijskega časopisa. Saj ne da je bil mrtev, a bil je na smrtni postelji in dihal le s pomočjo aparatov. Vsako leto je učiteljici za slovenščino uspelo izvleči en kos mojih stvaritev za v letno izdajo. Seveda pod pretvezo anonimnosti. Šele v četrtem letniku sem se razživela … a malo prepozno. In vendar mi srednješolske modrosti, skrite v bedastih pesmicah na strani Trnja ali katerega koli drugega časopisa še vedno pričarajo občutek tistih dni, ko se je vse začelo. Ko sem se jaz začela. Simpatije, čakanja, norčije, bedarije … In to še vedno traja. No dosti filozofiranja, vam dam na vpogled in vsrk dve luštni stvaritvi. Pa ne jih jemati preveč dobesedno ali resno. Mogoče. Ali pač? Kakor hočete. A, no da še omenim, niso moje stvaritve, moje se skrivajo v globinah pod-pod map mojega računalnika. Kar jih je sploh še ostalo na disku. Mogoče jih kdaj poiščem.

Luštna stvar števika ena:

Ker se tega božanskega občutka ne da prijeti, spraviti v žep in pozabiti nanj.
To je namreč čas, ko ne veš, kdo si.
To je tudi čas, ko ne veš, čigav si.
Ne veš, kje si in kaj bi pravzaprav rad.
Zelo dobro pa veš, ZAKAJ si.
In zato živiš v sanjah in sanjaš o življenju, letiš v višavah, čeprav si trdno privezan na zemljo.
In počutiš se tako lepo…

Luštna stvar številka dve:

APATIJA EMPATIJE

BIJE

BIJE

BIJE

KRETEN

NE MARAM STEN

SREČA : RDEČA

OBLEKA : OPOTEČA

RADA IMAM TA

MOJA ŽIVLJENJA

VSA

RAZEN TEGA

OGULJENE METAFORE

1,6 MAŠČOBE

IZMENJALA SVA ORBIT

IN ODPUJSALA SVA DOMOV

Jaz pa grem naprej biti pridna. Ta teden imam tri izpite. Vso srečo si želim.

Kritika Slovencu

Zakaj bi človek obstajal, če pa lažje eksistira?

Namesto pogovarjanja on bolj komunicira.

Zakaj bi bil enak drugim, ko je rajši indiferenten,

nikoli dosti ni sposoben, a vedno kompetenten.

Pred druge se on ne postavlja, vedno se placira,

nikoli on se ne spreminja, ker stalno variira.

Izdeluje ničesar in vendar “sranje” producira,

ter ne opazi propada jezika in ne da se degradira.

Jok.

Pesnitvi na temo opisne geometrije

( Za navdih se zahvaljujem doc. Mihelju ki je izustil da je opisna geometrija poezija)

ABSTRAKTNA PESNITEV

Osnovni elementi: točka, premica, ravnina

imajo na projekcijski ravnini prirejene točke ali premice.

Ker projicirna ravnina je ravnina projecirskih žarkov

s središčem O.

 

KLASIČNA PESNITEV

Monge v svoji metodi pravi,

da so projekcije vzporednih premic med seboj vzporedne,

kar pa še ne pomeni, da so toliko vredne,

da bi jih risali kar v njihovi naravi.

 

Narava tu pomeni velikost, dolžina, kot naklona,

a kaj ko jaz sem taka mona,

da nimam pojma ne o mali vzporednici,

kaj šele o kakšni soslednici.

 

Pa kaj me briga, skripta mi je v pomoč,

ko z veliko muko razbiram navodila,

po katerih naj bi se vaja naredila.

A kaj, ko me vedno prehiti noč!

 

Pozdrav