New goal

Zjutraj vstajati najkasneje ob 9ih!

••• ker drugače zamudim pol dneva •••

••• ker čem imeti samodisciplino •••

••• ker čem zjutraj brati knjigo •••

••• ker bom imela več časa za šivanje •••

••• ker se lahko prej dobiva •••

••• ker potem dan traja dlje •••

••• ker so sončni vzhodi dišeči •••

••• ker sem čisto preveč lena •••

••• ker čem filati skicirko •••

••• ker lahko neomejeno sanjarim •••

čajanka – me, myself and a box of tissues

Končno mi je uspelo! (sarkastični podton). Ležim v postelji, v najdebelejšem poloverju pod kovtrom in se prepričujem, da me ne zebe. Laptop me greje v stegna. A vseeno razmišljam o termoforju. Niti velike steklenice od vode nimam, da bi si ga zimprovizirala. To je slaba stran tega, da redko pijem sokove in stvari iz trgovine. Pač prisegam na vodo in čaj. ČAJ! Se mi zdi, da bom spraznila zaloge ne-pravega čaja z moje mini-omarice. V pastirčkovem sameva le še ena vrečka, voćni (jah, tako gor piše, jaz ne vem hehe ) zgleda, da bo še za ene dve rundi. In potlej na netu zagledam tole:

In  sploh nisem iskala čajev. Prisežem! In ja, če pa to ni über kul vrečka, pol pa tudi nič ne bom več rekla. Če se kdo slučajno kje spotakne ob njo, se priporočam. Njo kot škatlo s čajem =).

Ugotavljam, da so robčki v škatli od višjih sil podarjena stvar. Ni jih treba bezati ven z majhne vrečice in jih razgrinjati. Se ne strgajo hitro. So mehki mehki. Pa lahko jih mečeš v kot sobe ali pa sestavljaš iz njih piramido. Pa še 90 jih je v škatli. Se pravi za kar nekaj bolnih dni v postelji.

Še dobro, da je “chica guapa” priletela nazaj iz Barcelone, (Barselona, Barsssselona) ker drugače ne vem, komu mi ne bi blo nerodno težiti, če mi prinese veliko vrečo limon in šamanske pripomočke iz lekarne. Ker res zgledam kot kup nesreče v prevelikem zelenem poloverju. Not a pretty sight. Še dobro da imam žnj (nedoločeno število, ampak kar nekaj) filmov za pogledat. Mi bo vsaj čas hitro minil.

Cough cough and a jolly big (and I mean biiig) mug of tea!

še eden od tistih, ki vam jih ni treba brati

Trenutno sem v stanju recesije. Pa s tem ne mislim toliko finančne, saj imam še vedno od države doniranih nekaj deset evrov na mesec; otežujem poštenim državljanom najti zaposlitev s tem, ko jim odžiram delovno mesto kot študent na delu. Pa vendar, recesija me grabi. Recesija v meni. Počutim se kot … riba napihovalka. Vsa bedna in “nikakva” plavam po vodi, le malokrat se napihnem in pokažem svoj pravi jaz. A večino časa sem ne-napihnjena, ne-zanimiva in ne-jaz. Razmišljam, kaj bi rada počela. Najraje?

Čas ko ni časa

Pozdrav. Spet je prišel ta čas. Kateri čas? Čas, ko časa ni. Čas, ko ne morem spati. Čas ko bi se mogla učiti, pa se ne morem, ker ne morem spati in sem potem tako zmatrana čez dan, da bi samo spala, pa ne morem, ker moram delati, potem pa zvečer, ko bi rada spala ne morem. Tak čas je. Čas, ko bi se morala delati opisno geometrijo – yeah, you’ve heard right – čas popravljanja tlorisov in kotiranja konstrukcij. In čas, ko se mi nič od tega ne da. Zato večino časa preživim tako, da ta čas, ki ga že tako ali tako ni dosti, zabijam. Pa ja.

Tadva sta totalno smešna! Da pripopam še besedilo:

odebeljeni del je zato odebeljen, ker sem jaz to včeraj počela. Samo da nisem rezala čebule, ker je bla brezčebulna in brezmesna lazanja. Je pa imela gobe. Mmmmm. Lazanja je mmmm.

I’m Not Crying Lyrics

So, you’re leaving, aren’t you’
I knew it when you said just then when you told me you were leaving
That’s when I definitely knew
But if you’re trying to break my heart
Your plan is flawed from the start
You can’t break my heart, it’s liquid
It melted when I met you
And as you turn around to leave
Don’t’ turn back to me
Don’t turn around and see if I’m crying
I’m not crying

I’m not crying
It’s just been raining
on my face
And if you think you see some tear tracks down my cheeks
Please. Pleasee, don’t tell my mates
I’m not crying
No, I’m not crying
And if I am crying
It’s not because of you
It’s because I’m thinking about a friend of mine who you don’t know who is dying
That’s right, dying
These aren’t tears of sadness because you’re leaving me
I’ve just been cutting onions
I’m making a lasagna
For one
Oh, I’m not crying
No
There’s just a little bit of dust in my eye
That’s from the path that you made when you said your goodbye
I’m not weeping because you won’t be here to hold my hand
For your information there’s an inflammation in my tear gland
I’m not upset because you left me this way
My eyes are just a little sweaty today
They’ve been looking around
They’re like searching for you
They’ve been looking for you
Even though I told them not to
These aren’t tears of sadness
They’re tears of joy
I’m just laughing
Ha ha ha-ha ha
I’m sitting at this table called love
Staring down at the irony of life
How come we’ve reached this fork in the road
And yet it cuts like a knife’
I’m not crying
I’m not crying
I’m not cry-y-y-y-
-y-y-y-y-ing

To je to. Malo se nasmejte, ker mislim, da je že čas, da se Ljubljansko vreme spremeni na bolje. Totalno nujno bi rabila sonce. In ne snežne brozge. Da grem lahko na Rožnik. Jup, ker se mi pucat blatnih čevljev ne da sploh.

Jutri pa grem – ne morem verjet – na IMPRO! Juhej! Letos prvič in ne zadnjič. Sezona je nazaj. I’ll be back. Do takrat pa želim čimveč suhih štunfov v mokrih supergah. Au revoir!

Izposojene modrosti

Dolgo časa nazaj, ko sem še bolj ali manj zmedeno tavala po pastelno zelenih hodnikih naše preljube Gimjes, me je zmotilo marsikaj. Ni nujno, da v slabem smislu, oh kje pa, tudi v dobrem. V zaprtih omarah v prašnih kotih sobice, kjer je stal kapučin-avtomat se je našlo marsikaj greha vrednega, če ne takšnega, pa drugačnega. Mali biserčki, skriti pod kupi starih primerov mature, listov vaj za biologijo in učbenikov še izpred časa bivše Jugoslavije. Take stvari sem prebrala, si zapomila in jih tako ali tako shranila za čase, ko mi ne bodo prišli več na misel. Danes pa sem jih našla. In počutim se … spet staro 16, spet iskrivih oči ob toliko novih stvareh. Pa ne, da sem zdaj že stara baba, z škripajočimi sklepi in opletajočo kožo pod vratom. Samo pogrešam tisti zanos, ki me je gnal, da sem se lotila čisto vsake stvari, ki mi je prišla na pamet. Od grafitiranja sten v radijski sobi, do skrivnostnega oprezanja s “kampingplaca” po fantih iz četrtega letnika, ki so se potili v telovadnici (oh to so bili časi, punce, se spomnite? In Vita, če to bereš, še vedno imam nekje verzijo komada rada gledam tretjo B). Pa do skejtanja in vedno bolečih kolen, treninga odbojke, skakanja po trampolinu ob upanju na uspešno izveden salto. Pa do skrivnega srkanja piva v vlaku z družbo ob petkih na poti domov. Oh ja, bilo je jako fletno. Hotela sem pisati za časopis, za naš šolski ali bilokateri. Vendar, nekako me še vedno, kot me je takrat, pesti nek podzavestni strah, strah pred ponižanjem v javnosti, strah pred neuspehom, da ne omenjam strahu pred mikrofoni (ja vem, čudno je to). In zato si marsičesa nisem upala, kot naprimer oživiti gimnazijskega časopisa. Saj ne da je bil mrtev, a bil je na smrtni postelji in dihal le s pomočjo aparatov. Vsako leto je učiteljici za slovenščino uspelo izvleči en kos mojih stvaritev za v letno izdajo. Seveda pod pretvezo anonimnosti. Šele v četrtem letniku sem se razživela … a malo prepozno. In vendar mi srednješolske modrosti, skrite v bedastih pesmicah na strani Trnja ali katerega koli drugega časopisa še vedno pričarajo občutek tistih dni, ko se je vse začelo. Ko sem se jaz začela. Simpatije, čakanja, norčije, bedarije … In to še vedno traja. No dosti filozofiranja, vam dam na vpogled in vsrk dve luštni stvaritvi. Pa ne jih jemati preveč dobesedno ali resno. Mogoče. Ali pač? Kakor hočete. A, no da še omenim, niso moje stvaritve, moje se skrivajo v globinah pod-pod map mojega računalnika. Kar jih je sploh še ostalo na disku. Mogoče jih kdaj poiščem.

Luštna stvar števika ena:

Ker se tega božanskega občutka ne da prijeti, spraviti v žep in pozabiti nanj.
To je namreč čas, ko ne veš, kdo si.
To je tudi čas, ko ne veš, čigav si.
Ne veš, kje si in kaj bi pravzaprav rad.
Zelo dobro pa veš, ZAKAJ si.
In zato živiš v sanjah in sanjaš o življenju, letiš v višavah, čeprav si trdno privezan na zemljo.
In počutiš se tako lepo…

Luštna stvar številka dve:

APATIJA EMPATIJE

BIJE

BIJE

BIJE

KRETEN

NE MARAM STEN

SREČA : RDEČA

OBLEKA : OPOTEČA

RADA IMAM TA

MOJA ŽIVLJENJA

VSA

RAZEN TEGA

OGULJENE METAFORE

1,6 MAŠČOBE

IZMENJALA SVA ORBIT

IN ODPUJSALA SVA DOMOV

Jaz pa grem naprej biti pridna. Ta teden imam tri izpite. Vso srečo si želim.

O mrazu, lenobi, spanju, dolgčasu in meni

Sledi duhamorni, samopomiljujoči, totalno bedni zametek iz moje glave. Ni ga treba brati. Ni presežek, nima sporočila. Mi je pasalo tipkati po računalniku in mi je pasalo stisnit: objavi. Tako da, ti, bereš na lastno odgovornost.

Kritika Slovencu

Zakaj bi človek obstajal, če pa lažje eksistira?

Namesto pogovarjanja on bolj komunicira.

Zakaj bi bil enak drugim, ko je rajši indiferenten,

nikoli dosti ni sposoben, a vedno kompetenten.

Pred druge se on ne postavlja, vedno se placira,

nikoli on se ne spreminja, ker stalno variira.

Izdeluje ničesar in vendar “sranje” producira,

ter ne opazi propada jezika in ne da se degradira.

Jok.

res nebistveni “v bistvu”

Ste kdaj že opazili ob govoru vaše sošolke|vašega sošolca|profesorice|blogerjev|in kvazi-intelektualcev kaj uporabljajo za mašilo? Klasični polglasnik eeeee (vsi vem kateri) je že zdavnaj pasé in bolj izobraženi kot smo, bolj konstruktivna mašila uporabljamo. Kar mi zadnje dve, tri leta kravžlja živce je prekomerna uporaba besede v bistvu. To besedico vtaknemo v vsak stavek, med stavek ali pa eno za drugo. Kjer bi osnovnošolci nemočno mencali in eeejali, mi kvazi-zbrano in predvideno mečemo ven v bistvu. Če nam zmanjka rdeče niti je v bistvu rešilna bilka, četudi ne paše v kontekst. In to se seveda blazno učeno sliši. S tem damo vtis drugim, da smo o temi ( o kateri je pač govora ) neizmerno poučeni in da obvladamo pretok informacij. Vse je bistveno, vsaka barva, vsako občutenje, vsak stavek je tako bistven, da moramo v njem samem to vsaj dvakrat poudariti.

Pa šalo na stran. Zadnjič sem po radiju Belvi poslušala neko oddajo o novi shujševalni|zdravo življenje|Jack Lelain metodi. Gospodična, ki naj bi nam poslušalcem razložila, v čem je ta pristop tako drugačen od ostalih je tolikokrat uporabila besedno zvezo (v bistvu seveda, katero pa), da mi je v spominu ostalo samo to. O tej vadbi pa nič. Njen besedni zaklad je bil tako okrnjen, da bi verjetno ob izločitvi vseh v bistvu dobili kratek polminutni brezpomenski izsek nečesa, kar nej bi bilo predstavitev programa. Tako pa je lahko v miru pet minut razpravljala o čem se gre vse skupaj v bistvu. O čem že?

Že v srednji šoli so dotične sošolke pokazale svojo verbalno nadvlado nad preostalim ruralnim razredom z bistvenimi poudarki svojih seminarskih nalog. Seveda so se tega hitro nalezli tudi ostali. Pri vsakem ustnem ocenjevanju je bila vsaka podrobnost v zgodovini Evrope bistvena, vsak Franckin tek za vozom, da ne omenim da je to v bistvu metafora – ja to je bistveno! (A res, nismo opazili). Vsak poizkus intelektualizma je doprinesel tak presežek teh besed, da sem počasi nisem več najraje poslušala njihovih predstavitev, četudi bi lahko brez bistva bile jako poslušljive.

Zdaj na faksu, arhitekturnem, kjer je teoretiziranja in analiziranja preko glave, se ta besedna zveza še bolj pogosto sliši. Pri vsaki analizi je bistveni poudarek ali trije. Vsaka poteza je bistvena, v bistvu je bistvo tega da to sploh ni tako bistveno. Če razumete, kaj hočem povedati. In najbolj žalostno je, da to mašilo uporabljajo vsi, od profesorjev navzdol. Ne rečem, da je raba te besedne zveze zmeraj napačna, včasih je res smotrna, vendar z pretiravanjem bistvo zgubi bistvo. Če bi bilo po moje, bi vsak dobil dva do deset dni časa, pa da si prebere vsaj tri konkretne knjige, da si razširi jezikovna obzorja, če pa to ne bi storili bi jih vse lastnoročno našeškala. Mogoče sem malo krivična, veliko jih je v življenju prebralo vsaj toliko knjig kot jaz, vendar navzven svojega jezikovnega zaklada ne kažejo najbolje.

Dajte, en dan poslušajte ljudi okoli sebe, kaj govorijo in o čem. Če ne boste opazili vsaj treh v bistvu ste pač obkroženi z ljudmi, ki nočejo biti kvazi-intelektualci|ne poznajo te besedne zveze|se ne trdijo z govorom in so se zavezali molku|ste si pozabili umiti ušesa. Pa ti, kolikokrat je to kar poveš bistveno? Uporabljaš to mašilo? Si se šele zdaj tega zavedel? Ja? No zdaj veš, čas je za novo mašilo, v bistvu je že mimo. Predlagam posledično. Čas je da tudi ta beseda doživi svojih pet minut slave.

Pa še to, če kdo najde uporabo te beseda na internetu naj kar link prilepi. Boste videli stanje razširjenosti te besede. Že če vpišete v google dobite milijon petsto devetdeset zadetkov. Hehehe.

Ti pa si ena grda riba!

Ali ste vedeli, da so ribe bokoplavutarice ob rojstvu bočno somerne, že čez nekaj dni pa se začne eno oko pomikati proti drugemu?

Jaz tudi ne!

Sem pa videla eno tako grdo nagravžno ribu v Oceanograficu v Valenciji. Ta riba je … kvadratna, velika in predvsem grda.

Uhhhhhh.

(Plava dokler se ne zaleti v steno, potlej se pa obrne. Še koga spominja na tiste avtomobilčke na batarije, ali pa na robota sesalca?)

Riba se imenuje mola mola ali ocean sunfish (bogsigavedi zakaj). Pri igrici pokemon so jo malo stilizirali in ji dali magično moč da zamrzne vodo. Je najtežja riba s kostmi( to pomeni če je ful lačna bila celo življenje tudi do tone in pol). Prehranjuje se pa z meduzami. Če jo ujameš jo lahko tudi poješ. Če ona tebe ne prej – hec!

Zakaj ne verjamem v cerkev …

Jaz sem, kot večina mojih sošolcev, hodila k verouku. Tam sem dobivala slabše ocene, ker sem župnika spraševala, od kod sta prišla Adam in Eva ter podobno. Po svetem obhajilu sem še obiskovala verouk, kjer smo mogoče bolj odprto debatirali o raznih religioznih vprašanjih, vendar brezuspešno. Nekako se ti vse čudno zdi, ko ti diplomiran zgodovinar pripoveduje o tem, kako je bog ustvaril zemljo v sedmih dneh in podobno.

V redu, vsak po svoje. Pred birmo smo imeli nekakšne debatne krožke, kjer smo se sicer bolj orientirali na mladostniške težave in na svojo vero ne toliko na “moram jih sprejeti” resnice. Po birmi sem hodila k maši še toliko časa, dokler nisem uspela prepričati mame, da mi je enostavno hinavsko hoditi v cerkev in početi tam stvari, v katere ne verjamem. Obljubljati nečesa, česar ne bom naredila, poslušati predavanja o neki morali, ki je včasih tako dvolična, da je kar hudo. Ne vem. Cerkev kot inštitucija se mi je že zelo zgodaj zagabila. Pa ne bi o tem, saj vsi veste kaj se je dogajalo in se še. Začela sem brati razne knjige o apokrifih, knjige o drugih verah, tudi Davincijevo šifro ( pred njo še the blood line in holy grail … ) Prebrala sem tudi veliko knjig o cerkvi, zgodbe svetega pisma, kar dosti. In sem ugotovila, da je to sama politika. Zgodovino pišejo zmagovalci. In kdor zmaga – vlada, kdor pa vlada se gre pa politiko. Politika je pa že sama po sebi ena svinjska stvar (v začetku je bila sicer zelo dobro zasnovana, ampak enako dobro zasnovana je bila tudi cerkev (dolge veke nazaj), pa vemo kaj vse se je izcimilo iz tega- tisočletji vojn). Tako da sem opustila tako cerkvene obveznosti, kot zanimanje za politiko (to samo pomeni da se trudim čim manj vtikati v oboje, a včasih kaka huda debata na temo ne uide).Včasih pa na internetu naletim na kakšno tako hudo, da me kar naježi. Razne debate po Tubi, kdo bo koga, danes recimo sem naletela na TOLE. Mislim, come on.

Spoštujem pa ljudi, ki imajo Vero. Vero z veliko začetnico, vero brez političnega umešavnja cerkve in vsiljevanja mnenj, brez spodkopavanja, hinavštva in blatenja. Zaradi mene, če človek veruje v Boga, samega sebe, energijo v vesolju ali Chucka Norrisa če hočete… Če pride od znotraj samo od sebe je to samo za pozdravit.

Se opravičujem za filozofsko razmišljanje, vem da nisem povedala čisto nič novega, vendar včasih me kaka stvar prav razkuri.

Pa še ena slikca, ki je mogoče celo kontradiktivna zgornjemu tekstu, ampak je vseeno vredna razmisleka.

nova era

Pozdravljeni!

Jutri se začenja nova era, era potovanj, nadgrajevanj uporabnega znanja in izpopolnjevanj v stvareh, ki jih neznansko rada počnem. Že letošnje poletje sem presekala rutino dolgočasnega zapečkarstva z skoraj-enomesečnim raziskovanjem držav z romanskimi jeziki. Še pred tem sem se odločila, da bi bilo dobro pogledati kako sosednje mesto in glej ga zlomka – odpravili smo se v Budimpešto. Verjetno se večini to res ne zdi nič posebnega, a sama sem že nekako prerasla starševske ekspidicije po evropi ( čeprav se mi zdi, da bodo z leti postale tudi aktualne in sprejemljive). In s tem, ko se odločiš, da s starši ne boš potoval več ( zarad ponosa, trme in podobnih reči) se nekako znajdeš doma. A tega je sedaj nepreklicno konec.

Konec meseca se odpravljam v drugo sosednje veliko mesto – Zagreb na dneve orisa, kjer bom v mičnem žurerskem mestu deležna izobraževanja s strani priznanih svetovnih arhitektov. In to za male pare. Prav tako se v naslednjih dveh mesecih odpravljam na Irsko – državo, ki me mika vse od takrat, ko sem pri rosnih letih v roke vzela prvo knjigo o irskih mitih in legendah ( da ne omenjam tekmovanja za cankarjevo priznanje z nadvse zanimivo knjigo Branka Gradišnika – Strogo zaupno na Irskem). In stanovanje pri prijaznih prijateljih ter ryanair bodo naredili to avanturo še bolj študentu prijazno – ki pa je že tako ali tako v prednosti zaradi ljubezni ircev do tekočega zlata. Če mi ne uspe zasačiti nobenega leprekona v zelenih pajkicah, druida, ki izvaja razne vragolije ali srborite irske mistične pošasti se nadejam vsaj prostranih zelenih pašnikov, agresivnih hord ovc in prijaznih domačinov (čeprav je v njihovi deželi uveljavljen strog red: “Drink at home, lads, drink at home!”). Verjetno bo popotovanje po otoku bolj eko – vozilo na eno konjsko moč.

Kakor so mi ptički povedali, pa se obetajo še druge zanimive stvari: začenši z binealom v Benetkah, ekskurziji po Balkanu, nekaj sem zasledila celo o Moskovskem bolšoj teatru in Mauriciusu. A ostajam na realnih tleh. Definitivno pa letos grem k bratrancu na otok, kjer pridno obiskuje zadnji letik faksa, kjer se učijo o avionih, žurkah in plezanju – kakor sem nazadnje slišala. (no, sej se hecam).

Vsekakor pa se bodo začela še ena potovanja – moje športne odiseje. Odločila sem se, da premaknem svojo leno rit izza ekrana, ki mi sveti v glavo večino večerov. In da ne bo pomote, da so to le prazne obljube ali, kakor bi moja mati rekli, “velike sanje malega indijančka” – danes sem nakolesarila cirka 10km. In čisto vseeno je, da sem združila prijetno s koristnim (nove posodice, pogrinjki in dejansko nekaj zaloge v hladilniku). Tudi telovadim zvečer… včasih pozabim. Še ne vem, ali se bom zapisala fakultetim “zapovedanim” programom (čeprav naš letnik ne obsega telesnega izobraževanja, kakor tudi prejšnji ni) ali pa se bom spustila v kake bolj mične zadeve, ki slišijo na skvoš, fintes ali bog ne daj – tek! (sem se zadnjič spomnila, da sem v 1. in 2. letniku srednje šole prav z veseljem tekla – kje so ti časi). Bomo videli. Mogoče pa usekam kako grupno! ( s tem mislim odbojko in podobno).

Vsekakor, pripravljena sem na nove čase. Ne bom več lena, zjutraj bom vsakič pojedla zajtrk, pila bom vodo (premalo pijem – zelo premalo) in zvečer ne bom več utrujena in bom lahko preklapljala med žuranjem in poznonočnim študiranjem na faksu kot za šalo. Aha, pa še to. Imam novo igračko, za katero sem se morala truditi celo poletje. Klikni in si oglej napravico, ki bi bo omogočala ostati celo noč na faxu in delati za seminar – na faxu. Bom pridna arhitektka. ( imam gor tudi 3 igrice za hude čase). Slikat pa ne morem, ker sem bratecu posodila kamero in je sedaj nekje na potepanju po Balkanu.

Lepo se imejte in konec sveta še ni tako blizu – veliki trkalnik so ustavili, črne luknje za enkrat še ne bodo po nesreči sproducirali. Salut!

skoraj je čas …

No, se mi zdi, da je prišel trenutek, ko lahko tudi jaz malce politično obarvam svoj blog. Sprva bom navrgla, da nisem politično opredeljena, čeprav bo kdo rekel, da s tem hinavim, ko hkrati rečem, da sem prodi sedajšnji “vladavini”. Pa naj si vsak misli kar hoče. Mi je vseeno, vsaj v tej – politični smeri. Jaz sem za spremembe. Ako jih ta vlada premore izpeljati v naslednjem mandatu – v tem primeru lahko celo ostane. A kaj, starega psa bolj težko naučiš kakega novega trika, kaj šele da mu spremeniš obnašanje. Nisem ravno zadovoljna z načinom življenja v naši mali državici. Moram priznati, sama sicer ne živim ravno najslabše, ampak med premožnejše se pa prav tako še dolgo dolgo ne bom uvrstila. Ampak poznam ljudi, ki se stežko prebijajo skozi vsakdan. Pa boste rekli, ah kaj pa je njej hudo? Res je, da imam štipendijo od Cojza, ki sem si jo z pridnim delom priborila v osnovni šoli in jo uspela obdržati do sedaj. Čeprav je nov zakon kar ostro posegel in prestrukturiral zadeve v tem “talanju” denarja (u)(na)darjenim bom še vedno prejemala cirka 200 ojrov mesečno, s katerimi razpolagam in s katerimi si kupujem stvari, ki jih rabim. Čez poletje služim denar tako kot večina ostalih študentov. Ta denar porabim za tehnikalije, ki so na mojem faksu malo-da-ne obveza. Sicer pa 200 ojro mesečno ni veliko: odšteješ prevoz od Bohinj do Ljubljane in nazaj recimo da 3x na mesec, plus mesečna karta (v mrzlih dneh leta) za “trolo”, preljubi boni, s katerimi se nasitim čez teden, razne zadeve za fax, od takega do onakega papirja, ki sploh niso tako poceni, knjige, seveda kakšen čajček ali dva z prijatelji, hrana za preživetje jutranjih ur in večerov. Da bi pri vsem tem še “šparal” je že skoraj nemogoče. Tako si lahko predstavljam, kako ljudje žalostno gledajo, ko dobijo tistih borih 400€ vsakega 10tega ali katerega-že v mesecu in odštevajo za stanarino, elektriko, vodo, hrano, ostale račune, delovne zvezke in učbenike, itd itd itd… Mi je jasno. Čisto jasno. Vendar vem, prepričana sem v to, da z morebitno novo vlado ne bo nič boljše. Zakaj bi blo? Spremembe ne pridejo z danes na jutri. (nažalost) Skoraj se počutim krivo, ko kdaj pa kdaj pomislim, da imam premalo. Ostali še tega nimajo. Včasih si vsaj rekel, bom šel pa delati, pa bo denar. Zdaj še tega ne moreš z gotovostjo trditi. Ah, v kake filozofske vode sem zabredla. V bistvu sem vam hotela zavrteti reklamni spot ZARESne stranke letošnjih  volitev. Zanimiva kampanija, cilja na mlade, mogoče jo bo kdo vzel prelahko, a ima močno sporočilo. Mogoče bi bila bolje sprejeta, ako ne bi bila nastala pod okriljem stranke. Mogoče? Verjetno bi jo pogledali, rekli: ja škoda, anede in živeli naprej. Tako kot do zdaj. No ja, jaz se grem naprej učit, da bom lahko s svojo bodočo izobrazbo visoko kotirala na trgu delovne sile, vi pa, kakor hočete. Pojdite na sladoled. =)

to pa je govor

Tole bi moral vsak slišati, našim in svetovnim politikom in ostalim bimbekom, ki imajo kakršnokoli oblast pa bi morali to predvajati med spanjem, da bi se jim vtisnilo v pod-zavest. Sicer dvomim, da je mala sama napisala govor. Vendar pa ga je povedala bolje, kot marsikateri skoraj speči politik v našem državnem zboru. Res, zamislila sem se. In to je bilo povedano že pred (žnj) ne vem koliko leti. Kaj iz tega lahko razberemo? Da so politiki ignoranti. Samo to.

obrazknjiga-facebook

Živijo, med izpitno zatišje je sedaj in končno nekaj časa, da se spet posvetim on-line pisarijam. Opažam, da nas je vedno več. Pa boste vprašali: Kje? Ja na facebook-u! Pri meni se je vse začelo z nedolžnim obvestilom na Študent-info, da ima da face-u naša preljuba FA svojo skupino. Hmmm. Kaj je to? Pa poglejmo, se včlanim, se prijavim, pogledam po skupini, pogledam med prijatelje in najdem mojega bratranca. U!!! Poke to London! Zanimivo. Od zdaj naprej moj myspace račun, ki že prej ni kazal znakov življenja, obmiruje za vedno. In tako sem pristala med mnogimi ljudi, ki se poke-amo, pišemo na zid in gledamo slike drug drugega. Ne bom rekla, da facebook zame ni bil nič produktiven. Še celo obratno. Ampak to ni ta zgodba. Kaj pa sem hotela povedati? Ne vem. Da smo vsi na facebooku. To bo to. Pa da sem na tubi našla zelo zanimiv filmček o njemu. Priznam. Sem odvisna od interneta. No od računalnika nasploh. Samo, kaj naj. Takle mamo. Zdaj grem pa igrat malo prehistorika. Da obudim stare spomine. Vi pa poglejte vid!

Pismo njegovemu županu

Naš Mentor ™ nam je zopet postregel z informacijami o zanimivem branju. Eden izmed mojih profesorjev na FA se redno pojavlja v raznih medijih in rad pripomni kakšno sarkastično na račun trenutnih (arhitekturnih) “dosežkov” in dogajanj v naši mali domovinici. Tokrat bom celotno pismo objavila, uradno pa se nahaja na spletni strani Dnevnika, pod komentarji. Pa še link: klik !

Za lepšo podobo našega mesta so bili podrti vrtički, za razvoj motornega prometa v mestu bomo žrtvovali Kongresni in Vodnikov trg. Ta dva sicer ne kazita naše prestolnice, pa kaj, saj vemo, brez garaž in parkirišč ni razvoja in napredka mesta. Že sedaj je vse pretesno, kaj bo šele takrat, ko bodo imeli, mimo odraslih in študentov, vsak svoje vozilo še vsi dijaki in otroci!

Ljubljana …

Ilustracija na temo načrtovane izgradnje raznih visokih “kvazifalusov” v Ljubljani. ( Arhitektura stolpnic je po mnenju mnogih podobna penisom – razne asociacije mogoče, kot so: velika stolpnica, majhen … ? ). Idejni avtor ilustracije je naš zabavni Mentor™. Zamislimo se.

( ne odgovarjam za lokacijske in pozicijske nepravilnosti)

Nočni pozdrav!

Zakaj je tega treba?

Kar me – po domače povedano – totalno razpizdi razhudi – je aroganca raznih nadnamcev ( s tem mislim razne šefe, profesorje, starejše brate/sestre itd. ). Pa da ne bom pisala o teoretičnih zadevah, ki so – po pravici povedano – tudi vredne razprave, se obrnimo na konkreten primer. Aja, pa še to – imena bodo zakamuflirana spremenjena, da ne bo kdo rekel, da napadam kakšen čisto-dobro-delujoč sistem. (kao).

Dne 27.3, se pravi v četrtek smo bili študenti kot vedno vestno prisotni na predavanju, ki ceni računalniško spretnost malce bolj kot prostoročno. Seveda je pričakovano, da izvrševalci tega predmeta obvladajo tehniko do te mere, da imajo verjetno miško že kar vraščeno v roko in namesto tipkovnice uporabljajo miselne triggerje sprožilce. V redu, vse to očitno znajo (razne demonstracije uporabe strašnih programov na big-screenu to dokazujejo). Vendar se zatakne pri osnovni stvari. Ta predmet, ki skoraj ne more živeti brez interneta nima spletne strani. V redu, razumem, če vzamem v zakup to, da je predmet letos na sporedu prvič, malce se lovijo, bodo stvar že vzpostavili in napravili online habitat za slušatelje tega predmeta. (…tri tedne kasneje…) Stran se sicer pojavi na spletu, vendar je tako: (sledijo pridevniki) mizerna, bedna, nič posebnega in kar je najhuje … PRAZNA. Razočarana zapustim okenček – wannabe stran. Vrnimo se na predavanje. Deležni smo kritike na račun naše neusposobljenosti uporabe programov (ki jih večina sploh še ni uspela pridobiti, ker: 1. nimajo vsi T2 interneta, ki potegne 899Mb program dol v 3h urah, 2. znanja o uporabi programov za nelegalno pridobivanje stvari in 3. prijateljev, ki imajo neomejene količine programov pod posteljo v svoji sobi). Pritožujejo se, nad majhno količino prispelih zmazkov na njihovem serverju hkrati pa nam ne ponudijo nobene roke v pomoč. (Kritiziram, ker vem, da obstajajo študentske verzije programov, katere se pridobi tako, da se profesor prijavi v njihov sistem in jih dobi – ha, višja znanost). Odgovor: znajdte se! V redu, razumljivo, nočejo priti v kakršenkoli konflikt z kakršnokoli inštitucijo, ki prepoveduje veliko stvari. Samo zakaj potlej taka kritika v našo smer? Kako naj nekdo zna uporabljati program, ki ga niti nima na računalniku? Okej, obstajamo posamezniki, ki zadeve uporabljamo že od prej in znanje velikodušno posredujemo sošolcem, ako kdo vpraša. Tako da čisto razumem luknje, ki se pojavljajo v oddanosti domačih vaj. Pa še ena stvar. Kar me najbolj pogreje je to: nič-hudega sluteči študent vpraša, ali bodo rezultati prejšnjih vaj kje objavljeni. Nadrejeni se posmeje in pove, da to oni že majo vse na računalniku, kaj da smo živčni in da bodo še danes SIGURNO na internetu. Povdarek na sigurno. To je bilo verjetno rečeno že na vajah v torek (opozorilo, prigoda se dogaja v četrtek). Zdaj, ko to pišem je nedelja zvečer (30.3) o kakšnih rezultatih pa ne duha ne sluha. Zakaj profesorji tako vzvišeno obljubljajo stvari in nas zatrejo z besedami – češ, kaj ste tako živčni, če pa potlej obljubljene stvari ne izpolnijo. Čemu stoprocentna zagotovila. Mar bi rekli, da bodo vaje objavljene, vendar še ne vejo kdaj (čeprav ne vem, v čem je problem dati na spletno stran en *.pdf v velikosti normalne slikice z poljubno vsebino – sploh če si računalniško naduspodobljen). To ni prvič, to ni samo pri tem predmetu. (Še vedno čakam na izpitne rezultate-na-internetu pri predmetu, ki ga imam že zaljučenega-sem šla vprašat osebno kakšen je izzid, tako da zdaj vem). Je pa prvič, ko sem se o tem razpisala. In mi gre na jetra + vse ostale notranje organe.

Tako da, naslednjič, dragi nadnamci, ko nam zagotovite neko stvar in jo podkrepite z arogantnim pogledom, jo le izpolnite. Drugače naše spoštovanje do vas upada. Drastično in ne po Gaussovi krivulji. Tako. To sem hotla povedat.

Lep nedeljski večer in čimveč pravočasno objavljenih rezultatov vam želim!

Rojstni dan

Preko spleta je v naše nabiralnike “na zvezi” priromalo sporočilo, da so na svet privekali novi lepotci: 4 kužike in en pesjan. =) In tako je 26.marec postal rojstni dan našega bodočega družinskega člana – članice v bistvu. Še malo, pa nam bo družbo delal najlepši med najlepšimi – mala kepica švicarskega belega ovčarja.

Pa še mal slikovnega materiala prelepih kužekov. (hvala google)

Caution

Še vedno navdušena nad filmom, čeprav že večkrat gledala.

Mišice. That’s all i have to say.

Čudno Čudno

Še včeraj sem v kratki majici tekla v klanec po ljubljanskem Rožniku, sonce je nabijalo v glavo, prijetno je bilo toplo. Danes vstanem, seveda je bila roleta spuščena, slišala sem samo ptičke pri odprtem oknu in zaznavala, da zunaj pač sije sonce, saj je bilo svetlo. Super krasno. Jaz se oblečem, včerajšnjemu dnevu primerno in se odpravim v garažo po kolo, da bom odkolesala odpeketala na fax. Obujem moje zveste Allstarke odprem vrata in ostrmim. SNEG!?! Ni mi jasno. Zaprem vrata in jih ponovno odprem. Sneg je še zmeraj tu! Z nejevoljo se odpravim nazaj v sobico, se preoblečem v toplejše cunje in dvignem roleto. Res je sneg. Porkaštrukeljc! Celo zimo sem čakala, da se prevzvišeni sneg odloči in zapade. A danes, ko sem se veselila ponovnega teka po rožniku, ga pa res nisem pričakovala. Dejansko mi je pokvaril dan. Spet zamudila akademskih nekaj minut na seminar. Ne sneg, to ni blo fino. Se bova že drugič zmenila. Potem me nekaj prešine. Včeraj sem nekaj minut pred polnočjo še gledala vremensko napoved. Pa je bila taka kot za ponedeljek, neki oblački. Ampak v ponedeljek je bilo sonce. Predvidevala sem, da so ga pač vremenarji malo spili in objavili napačne podatke. Ampak ne, dejansko je sneg. Mogoče pa je le še kaj upanja za moje letošnje bordanje (ki ga še nism uspela izkusiti). Kdo ve.

Želim vam snežen – kopen (izberi po želji) preostanek dneva!