eh ja, to je pa tko če si “pozabljiv” ali vse-v-enem objava

Prejšnji teden sem nekje založila iPhone. smrk. Do danes sem čakala, če bi se čudežno kje pojavil, ampak se ni. Klicala sem na policijo. In zdaj, ko sem dokončno zgubila upanje na vrnitev grem do njih, prijavit. Mogoče ga pa najdejo, mogoče pa svizec res zavija čokolado v folijo.

No dosti jamranja, ne bom več pila nikoli! Manj pa tudi ne. Ne resno, od zdaj naprej bom odgovorna študentka. To je bil le manjši lapsus. Ker ne maram mačka sploh (blogerke s čajanke že vejo!).

In ja, ko smo že pri temu: bila sem na blogerski čajanki!!!! Wohooo. Organizirala je katja od peperminta in blo je tok super fino, da res ne morem prehvalit. Naslednjič obljubim da bom v manj tečnem stanju in bom bolj zabavna. In upam, da ne bo tečnih glasnih otrok, ki bodo tekali sem in tja po kavarni. In katji obljubljam svečano, da ji pošljem zahvalno malenkost, ker sem bila preveč raztresena v petek, da bi mislila na to. Sm mislila na to še v torek in sredo. V četrtek pa nisem dosti mislila =). Spoznala sem superbolgerke (tko kot superman ampak superblog =) ) in komaj čakam, da se spet dobim z njimi. Blogersko kosilo made by bloger people anyone?! =) In srečelov, kot je bil predlagan! … Punce, se oproščam za pozno objavo, teden je bil hektičen!!!! Slikic nimam, ker sm zgubla iPhone. Ponavljam se. Vse se vrti okoli tega …

Zanimivost št. : imela sem dva “predavanja” na mesecu oblikovanja na gospodarskem razstavišču. O naši mali ptičji opazovalnici, ki smo jo delali pri seminarju Zorec ™. Slikc spet ni. Z Alenko sva predavali v sklopu generacije talentov in zastopale seminarsko družino. Škoda, da je bil obisk majhen, super da se predaval Aljoša Bajgola, ki je res smešen. Tako da, mogoče najdem kakšno sliko. In ja, dobila sem naročnino na Hiše za eno leto. To je fletno. Končno ena mesečna revija v tiskani obliki! Pa še naslovnica:

ena najdena slika na kameri

Da gremo naprej … pri grafiki smo imele punce nalogo predstaviti našo skupinico. In smo naredile stop-motion animacijo. Trajalo je dva dni. Ampak sem super zadovoljna! Tema je bila kravžljanje las – od skoraj ravnih do super skravžljanih. Zvoka ni, ker je bil live performance z kapljanjem vode v plehnate posode in brenkanjem na ukulelo. Zaigrale smo dež. Bilo je čudovito. In filmček je sestavljen iz 350 frejmov =).

In ja še dve stvari. Naredila sem obleko za punco od sošolca. Za rojstni dan. Poslikana je pa obupno, ker je bila ura 3 ponoči. Sem jo hotela poslikati na faxu. Pa je bila zmeda. Ampak dobim slike, ko bo rojstnodnevno darilo izročeno. Na prejemnici. Na birthday-punci. Hehehe. Tukaj je nekaj snapshotow:

Iz istega blaga sem si naredila še top, ki sem ga imela oblečenega na zadnjem predavanju. Ni še čisto končan, zato ga poslikam, ko bo.

To pa je to zaenkrat. Življenje se umirja in počasi vrača na stare tirnice. Počasi začenjam spet razmišljati. Počasi se začenjam spet pogovarjati. Počasi… ampak sem zadovoljna sama s sabo. Več ali manj. In domov grem. Po dveh mesecih. Mati, vračam se v domače kraje. Pa saj veš … hehehe. Bohinj beware, here I come!!!

kavomat in zebra

Čudež! Ne morem verjet! Skor me je kap! Res, prisežem, zares obstaja!

V rdeči sobi. Treba je zatežit ljudem, da ti jo odprejo. Jožetu in podobnim. Kava za 25 centov. Naš faks je končno dobu konkurenco Mariji.

Pred faksom je nekdo nalimal zebro po cesti. In promet se ustavlja. Hehehe. Bližnjica do bikofeja. I like!

Puzzle, miši, high school musical, kolesa, bruke, skuterji in tipografija.

No pa sem že v naslovu vse povedala!

Včasih na faxu namesto da bi delala resne stvari dobim kakšne super čudne ideje. Recimo to power rangers miš, ki se transformira v šišmiš. Ninja force!

Tole pa je na sekretu (ups stranišču) od bikofeja – eden izmed mojih ljubših kotičkov (kotličkov hehehehe) v ljubljani.

Razne kolesne mojstrovine. Tole desno je piaggiev pony prasec =) Mislm kot pony prasec samo da ni od roga. You get the point. Razmišljam o nakupu …

Super všečna tipografija z razstave v narodni galeriji. Rada imam zastonj razstave, ne maram pa čudno postavlenih razstavljenih izdelkov. Ne vem kako naj se gibljem med njimi. Desno je vitrina ene izmed česalnic v ljubljani. Ammmm. Če slučajno do opazi plakat, na katerem sem jaz, naj mi skrivoma pove!

Skuter, ki mi ga je prinesla Ajda iz Barcelone in ga počasi sestavljam in značke, ki sem jih naredila sama!!!!! Woooooo. V Müllerju sem si kupila nekaj, kar si želim že od 8 razreda, ko sem prvič to stvar videla na Bledu v trgovini. Badgemaker!

Tole je bila včerajšnja doza zaposlitvenosti za naslednjih nekaj dni, tednov, mesecev … Oh ja. Tale badge maker ima posebno edicijo, ampak mi je vseeno, ker sem zraven dobila 60 dodatnih značk za isto ceno kot bi navadnega dobila. Hehehe. Pa še nekako je bil cenejši, kot je pisalo na polici. Isto puzzle. Mogoče se je prodajalka zmotila, ali pa so imeli 20% popusta na vse. Do not know … ampak ja …. BADGEMAKER!!!!!!!!!!!

To je en kup puzzel. Pa vse so enake, i swear!!!  To bo projekt. Pa do naslednjič, čao!!!! Pa fejst bodte =)

Ta vikend+ponedeljek videno in doživeto

Vikend je bil prijetno urbano razpoloženjski (kofetkanje, galerije, branje knjige na okenski polici v bikofeju)… V zvezdi sva našle Zek Štunfe … I swear. Upam fantje od Zek-a da veste to =).

V podhodu, kjer je mrtev ptič (ribji trg), so nalimali neko fletno zadevo, ki se sovpada z bienalnimi stvaritvami v Tivolskem gradu. Fletno! Po celodnevnem peškanju in šokirajoči razstavi (fotke čez par vrstic) sva z Ajdo rabile pavzo. Kuhano belo z klinčki v pomaranči. Super knjiga (ampak res tako dobra da dol padeš), noge iz opetkanih čevljev na mehke usnjene blazine in chillout. I ♥ behemot knjigarno!

Ja, to je taprav zajc. =( In tapravi lasje od odspodaj. Bljah! Nad cafe_galerijo pri čupiteriji. Arty faxi imajo zastonj vstop. In tisti zajec smrdi, po smrti. Brrrrr.

Sex se prodaja … ne … fuk se prodaja. Dobesedno. Teli z ALOUO z kiparstva in slikarstva… Res ne vem zakaj mora bit umetnost tako vulgarna. Saj te lahko šokira tudi brez tega, da ti v faco dobesedno meče ženske in moške “dragulje” (slišano na gimjes). Res no … Tisti akti v kavarni na Tivolskem gradu so precej precej boljši.

Še najbolj spodobna stvar iz nadstropja so bili ti strički v gozdu, čeprav če dobro pogledaš so precej seksualno nastrojeni.

Zdaj pa spet k lepšim zadevam.

Postavljanje lanskega zmagovalnega trimota v tivoliju. Stopnja 1: konstrukcija, stopnja 2: ablečt zadevo =).

Sončni zahod na rožniku (true alter style) in zapiski s predavanj o grafiki, tipografiji, guardianu inu češki televiziji.

Sedenje na odru, ker ni bilo placa in graf morala:znanje gospoda iz Guardiana. Mi je bil všeč. Sklop predavanj, čeprav sem zamudila prvo o tipografiji. Darn. Ampak ja. To je to. Zaenkrat.

Trudim se zalaufat delavno vnemo. Pa mi ne gre najbolje. V planu imam plašče, oblekice in kape. Treba narediti strategijo. Treba se je brcnit v rit. Auč!

današnja bera …

Z Ajdo sva šli samo po eno volno za kapo. In odšli z miljon zadrgami in trakovi in volno in gumbi. Ahhhh. Centromerkur je tok fajn =).

Imele bova najboljše zazipane kape na svetu sploh! Bom objavila, ko ju nama naredim =) Kapi. Čuden stavek.

Pisanosti … =)

POZOR POZOR POZOR POZOR POZOR POZOR POZOR POZOR POZOR

Kupila sem si  …. ja res … po res dolgem času iskanja in premlevanja … čevlje … s peto. JA S PETO! (Ja mati, prav ste slišali). Svet se je podrl in sesul na glavo! Prve čevlje, ki niso All Star, Adidas ali Camper (tiste z maturanca ne štejem, k je peta velika glih cel centimeter … pa jih bolj redko nosim, čeprav jih). Dupli šok! Uhhh … ampak so mi všeč. Še slike, aplavz za samosprožilec =)

HOw cool is thAT ?

random … stvari s telefona =)

Stvari se dogajajo in jaz jih poslikujem!

Pes na faksu ( in to ne samo enkrat! ) in veverice s tivolija.

Nostalgija (za vsakega nekaj) in prilepkice pri zelenem zajcu.

Kul sence in Ajda na magičnem kolesu.

Žalostno soočenje. Revež brez očesa in vespa na dežju. Kriminal! In ja, vse v belem!

Pa še moje novo blago, ki bo kmalu oblekica za Adnanovo punco.

Dobila sem se tudi s Kandelo, sva se menili za plašč. Ja, i make stuff! Tukaj je malce več napisano o tem famoznem plašču, ker se mi danes mudi. Bom se razpisala naslednjič , ko ne bo tako obupno vreme. Ker me dol tiši. Zdaj pa šibam, v službo. Učit bodoče dizajnerje, kaj je to perspektiva in kako jo zrišeš.

Črta naj bo dramatična!!!

Do naslednjič, kolegi!

tanjina žurka in tanjina baretka

Naša bejba iz Ormoža je pa še eno leto starejša in vedno lepša =) . Hehe sm mogla napisat. Sm ji skvačkala baretko. Da je ne bo zeblo v glavo!

Na sliki sem jaz, ker sem jo pozabla pofotkat za dokazni material. Hehehe.

Pa še nekaj sličic z skoraj babjega žura!

Še kdaj! Fino je blo!!!!

še več luštnih pripikalic

Danes sem zgodaj zjutraj (kako nehumana ura je 10 dopoldne, ko si bolan) dobila poštno presenečenje! Prijavila sem se na praznenje zaloge značk in dobila tele čudovitosti od soblogerke ninelene. In to ekspresno hitro, tako res, ful, komaj da verjamem =). Hehehe.

Prišle so v ekstra fletnem pošivanem ovojceljnu! In hud izbor! Fishies for me – fishy! Fisherwomans friend. Ribica od Bohinjskega jezera. YOu get the picture … =)

Moj dressing table, na katerem so značkice. V vseh preteklih letih sem jih mela še enkrat toliko, pa sem jih zgubila skoraj vse =( . Ampak zdaj se zaloga spet počasi veča. In jaz sem vedno bolj značkasto in. In vesela tudi!

Tole über kjut značko mi je pa prinesla “chica guapa” iz Barcelone. Nos me nasmeje. Ful!!! Uh, značke so fletne!!!!

Pa fejst bodte, P600! (kdor ne pozna te fore naj išče gordano na jutubu)

Ps: če zeksaš sok 3 limon dobiš zastonj facelift. Najbolj čuden zategnitist, dolgčas mi je, počnem bedarije … čakam da lahko zdržim 3 ure brez robčkov. Takrat se odpravim iz mojega brloga v širni svet!

HA!

Prvič v življenju sem bila za nekaj izžrebana!!!! Jeeeeeeeej. Na pepermintu sem si prikomentirala set za prtičkanje + presenečenje =). In še spoznala sem super blogerko, ki na blog daje takšne luštne slikice in intervjuje. Kako sem vesela. No pa da vam pokažem kaj sem dobila:

precej prtičkov in zalimano stvar, s katero jih bom pritrdila na čudne stvari, da bodo postale lepe

Presenečenje: lisičkasta vizitka, super kul domače milo z vaniljo, ognjičem in sivko! How cool is that?!?! In nekaj, kar sem ravno razmišljala, da bilo fino da bi imela in sem dobila. Ročno izdelan blokec!!!!!!!! Čist sem bila presenečena in presrečna, ko sem tudi to zagledala v vrečici. =) In milo je fino dišeče. mmmmm

slikce so ful temne, ker je že ful noč. =)

Hvala soblogerka za krasno družbo ob čajčku (čeprav sva imele manjšo šok terapijo) in za čudovito darilce.

Happy!

Kaj se zgodi, če zavzameš pristop, da arhitektura nobenega res ne zanima?

Naša mentorica™ nas je danes opozorila o predavanju, ki se je zvršil v mestnem muzeju v okviru načrtovanja naše urbane prihodnosti. Danes je, če niste vedeli (in tudi jaz nisem), svetovni dan mest in naselij, zato se po naših večjih mestih dogajajo stvari, ki so večinoma namenjene – otrokom. Tako sem se ob štirih odpravila v pisano dvorano, kjer sem sedela med samimi mamicami-arhitektkami, mamicami-nearhitektkami, očki-arhitekti (mr Josip)  in Tomotom od kobetovga seminarja =). Moram reči, da še na nobenem predavanju nisem tako uživala kot na tem. Pa ne samo zaradi tega, ker je predavatelj Laurent Tardieu (francoz, oui oui) govoril angleščino z krepkim francoskim naglasom. Prav lepo je bilo slišati nekaj melodičnega v “kvakarskem” govoru ki ga poslušam okoli mene (okej, tudi jaz imam ekstra specialno govorico, mešanica vseh narečij in nobenega). Ampak zato, ker je govoril z takim entuziazmom in hkrati tako preprosto da so mi cel čas usta lezla v nasmešek. Ta francoski arhitekt z veliko otroka v sebi in tipični boemskim pristopom je predaval o problematiki izobraževanja otrok o arhitekturi in prostoru. To počne že osem let in lahko rečem, da mu gre odlično od rok!

Začel je s tem, kako lahko otroku približaš arhitekturo. Kot z vsako stvarjo, ki jo češ malim vtepsti v glavo jim moraš tudi to prodati skozi igro, nekako “okoli riti v varžet”. Sprva nam je pokazal ogromno (ampak res ogromno) napihljivo plastično opno (balon, blazino, nekaj smešnega). Koncept prostora je še marsikateremu odraslemu težko razložiti, ker se ga lahko dojema preveč abstraktno. In ker je posebej pri otrocih, pa tudi odraslih (recimo meni, ljudje že vejo) pomembna telesna izkušnja (tip je del vidnega dojemanja sveta, vse je treba pošlatati) so se tudi prostora lotili na tak način. Ker okoli balona lahko hodiš, lahko greš pod, nad njega in noter. Tako se odzivaš tudi na prostor. In vsakomur je jasno o čem se govori oziroma kaj prostor točno je, čeprav besede arhitektura (oziroma katere koli strokovne besede) sami ne uporabljajo v svojem “pedagoškem” delu. Počakajo, da jih otroci najdejo sami. Njihov osnovni pristop je, da arhitektura res nobenega ne zanima. =) In iz te točke se lotijo vsakega projekta. Z raznimi igricami, kot so lesene hišice, paličice (to so počeli danes pred muzejem) bloki, kubusi sestavljajo prostore in o njih govorijo. Tako kot jih dojemajo, tako kot se otrokom zdi. In ko zberejo izjave, risbe, izdelke otrok in jih združijo v kolaž otroške preprostosti dobijo bistvo o temu, kaj določena stvar je – npr prostor, hiša. Mi študentje in tudi odrasli ljudje pa filozofiramo in filozofiramo in ne pridemo nikamor.

Pomembna stvar je tudi, da rabiš imeti dve izkušnji, da jih lahko primerjaš. Podobno je z delom v skupinah. Lahko vse delaš sam (s seboj se pač večinoma strinjaš), ko pa si v dialogu z nekom in moraš priti do skupne rešitve moraš uporabljati drugačne pristope k delu. Stvar ki jo je tudi izpostavil je delovanje (ali grajenje) v kontekstu. Kako stvar, ki jo narediš izolirano nato adaptiraš na lokacijo, v že obstoječ kontekst. In te izkušnje, ki jih pridobiš z ugotavljanjem, kako boš stvar naredil, da bo stala in jo postaviš nekam, da bo funkcionirala moraš z nekom deliti, ker drugače niso dosti vredne. Tako otroci vedno predstavijo drugim, kaj so naredili in nato združijo moči v skupni izdelek.

Zanimiv je bil tudi projekt, ki so ga izvedli na neki srednji šoli. Najstniki so (kot vsi vemo, ker smo nekoč tam bli) totalno nezainteresirani za karkoli, kar jim človek hoče dopovedati. In kako jih pripraviti do tega, da ocenijo prostor, v katerem se zadržujejo, v tem primeru dvorišče okoli srednje šole? Daš jim nekaj, kar je drugače prepovedano in vse spremeniš v igro. Nalogo so imeli, da z stencili (šablonami), ki so bili plusi in minusi posprejajo po celem dvorišču, kje se radi zadržujejo in kje ne. Na koncu so vse te pluske in minuske predstavili na tlorisu območja in to poslali na občino kot predlog, če se bodo kdaj lotili prenove (ker je bilo vse dosti zanemarjeno). Res fenomenalno, tako enostavno da se tega človek sam nikoli ne bi spomnil.

Zanimiv mi je bil tudi stavek, ko je rekel da če imaš neobičajen objekt in se z njim seznaniš lahko o običajnem objektu precej več poveš, kot če ne bi imel te primerjave. S tem, ko otrokom v teh igricah postavljajo “nora” pravila in jih s tem nekako omejijo, odprejo veliko novih horizontov idej, ki ne bi nikoli prišle na dan in navadnem razmišljanju.

Te pristope bi morali učitelji uporabljati v vseh šolah (s tem mislim tudi fakultete), da bi resnično odkrili potencial svojih učencev. Thinking out of the box. Ampak se zavedam, da je to preveč ambiciozno za naše konzervativce na stolčkih. Zato predlagam so-študentom, da uporabijo kakšno od teh misli in jo integrirajo v svoje delo. Če že ne drugega, postane vse bolj zabavno =).

Res, iz dvorane sem odšla inspirirana, z velikim nasmeškom na ustih in ko sem pogledala okoli, se je ostalim tudi kar smejalo. Lahko vam je žal, da ste to zamudili. Takih predavateljev ne srečaš pogosto. Fenomenalno =).

produktiven vikend of some sort

Končno mi je uspelo narediti nekaj, kar sem si kot še-ne-študentka predstavljala kot samoumevno stvar v življenju mladine, ki v belem mestu uri svoje možgančke. Ogledali smo si kar se je dalo od letošnjega grafičnega bienala, ki je bil raztreščen po celem mestu in fenomenalno razstavo študentarjev akademije – oko za oko. Hvala bogu filanim paprikam (božanstvo, v katerega verjamem) za fejsbuk. Objaviš neko jamranje na njem zidu (starinskost v mojem besednjaku – kao) in v roku nekaj uric se nabere skupinica, ki je pripravljena z mano preživljati čas v prvem sončnem a mrzlem vikendu v oktobru. No to pa je fletn. Sprva smo šli v neko galerijo na Slovenski, za katero še noben ni slišal, katere domofon je bil pokvarjen in kjer nismo niti nič takega videli, kar bi ekstra pritegnilo naš pogled (razen kozarca polnega čikov za temno zaveso).

Nato smo se odpeškali (šli peš) na tivolski grad, kjer je očitno bila izbrana smetana letošnjega bienala, ker sem pri nekaj delih dejansko rekla waw, fletno, wtf ampak hudo. =) To vsekakor priporočam za ogled, za ostale pa ne dam besede. Ampak dopuščam tudi možnost, da jaz enostavno ne razumem vse umetnosti – moja omejena bohinjska pamet očitno ni zmožna doumeti ekspresije določenega izdelka. Škoda – ali pač ne…

Afkors morem to objavit – singerce rox!

Ta gospod srednjih let zgleda kot Suhi =)

Nova kavarnica na gradu je prijetna. Čeprav je pobarvana v sumljivo pastelno vijolično in so natakarji malce smešni. Ampak je čudovit razgled s terase. In kava je odlična.

V podhodu Maxija smo srečali Jančija v über seksi pozi in Mija kot prava “fenica” se je valda slikala z njim. (Upam da zaznate sarkazem v podtonih prejšnjega stavka, da ne bo kake pomote) =) In videli smo najbolj chubby malega psa z preveč kratkimi nogami in “lipo debelemi” lastniki (povdark na prvem e, slišano v beli krajni in od takrat uporabljeno za ful okrogle ljudi).

V cankarju je bila neka ekstra kinky razstava človecenljev v delikatnih pozah. Očitno se seks res zelo prodaja. Enostavno sem mogla objavit, ker vse skupaj meji na skoraj bizarnost =)

Nato smo odpeketali do jakopičeve galerije, kjer je mogoče najbolj zanimiva stvar remake pulp fictiona v -shund-. Hecno.

Nato nas je edina-poleg-mene-punca zapustila, s fanti pa smo šli v Maxija po piknik hrano in se odpeljali na Fuđine na grad pogledat, kaj pa na drugih faksih kaj počnejo.

Te dve sličici sta za našo Alenčico, ki so ji všeč majhne ljubkosti in veveričje fotografije.

Ekstra seksi majica za prave moške iz serije Fuđine in praskalica, kjer si ugotovil, kaj vse odkriješ o svetu pri svojih dvajsetih. Valda sem jaz spraskala same “over achieverske” stvari kot so “getting a degree” in “making plans”,  Jan bo kupil še en avto, Klemen pa bo padel v zaljubljenost… Or so the poster said.

Tipografski spomin z meni manj znanimi pisavami in res zakon monstrumi od naslednje avtorice:

Če kdo pozna to punco Tanjo, naj ji sporoči, da je naredila najboljšo skicirko na celem svetu =) In jaz sem njena fenica (oboževalka). Worship!!!

Ker smo bili lačni ful, smo si na travici ob gradu naredili piknik. Čevapčiči so bli dobri, ražnjiči tut, vinček slasten, ajvar pa itak =) In igrali smo se frizbi. How cool is that!? Tega se pa res nisem šla že ekstra dolgo. Pozabljam, kako je to kul stvar. Lobiram za frizbi popoldneve v Tivoliju, anyone?

Ko smo se odpravljali nazaj sem uspela prisiliti enega izmed revežev (hvala Klemen), da je šel z mano gledati v kino tiste barabe, o katerih se že nekaj časa govori. Film je bil “ja” in “ne” tipičen Tarantino. Pitt je bil kot vedno zategnjen in fenomenalen, konec je bil za moje pojme malce preveč krvav. Bongiornio. =)

Naslednji dan je bil čas za after. In kot se za after spodobi, je na njem vedno manj ljudi kot na “oriđinelni” žurki. V nedeljah zjutraj je v Ljubljani čas za stare stvari.

Tisto na desni je toaster!

V Škucu se je dejansko našlo nekaj fletnosti! (s tem mislim stvari za ogledat, čeprav so bile ene dost spooky).

Z alkatraza nimam nobene slikice.

Nato je bil čas za izležavanje utrujenih nog. Prisežem, da me hoče kostanj pri čajnici Gallus fentati! Ker me je nonstop bombardiral z še ošpičenimi kostanji in vejami z listjem. Očitno sem preveč šimfala njihovo kavo s sojinim mlekom ki stane 3 – tri – evre. JA!

Aja, pa na boljšjaku sem kupila mini piatnik remi karte. Hehehe, brings back memories.

Zdaj pa ne morem spati, ker sem po prihodu domov samo zlezla pod kovter in zakomirala, ker me je prevzela vročica. Pa ne sobotne noči, ampak mrzlih ljubljanskih ulic. Ta jesen je tako zahrbtna, vedno začnem smrkat! Upam da ne bom totalno zbolela, ker hočem v soboto s Seminarjem™ na Rab! In to bo ekstra zabavno!

Tako da ja, tale poust (članek) se je totalno razvlekel, ampak je bil vikend tut dolg =) Hvala za družbo in ja, kdaj se dobimo naslednjič? … zeleni zajec čaka =)

nisem še v zlatih letih, ampak …

… sem bila včeraj na štantu (ne vem, kako se lepo po slovensko reče) od Zlatih Let na festivalu za tretje življensko obdobje v Cankarjevem domu. Neznanske trume starejših prebivalcev Slovenije so se težko premikale po Cankarju (boleči sklepi, artritis, teniški komolec, bolečine v križu, ipd.). Nepregledno število stojnic (huh, spomnila sem se, evo), kjer so ponujali vse od slušnih aparatov, krem za hemeroide in igel za štokanje v drek (ups, blato), masaž, žitnih mešanic, masažnih stolov, parfumov, sirupov za izkašljevanje, alg, medu, knjig,in družabnih srečanj. Sprehodila sem se skozi napihljivo debelo črevo, ki je bilo polno tumorjev, čudnih mutiranih celic, razjed in seveda hemeroidov. A se samo meni zdi to malce čudno-ogabno? Nabrala sem si krem za roke mazat, sirupov, tablet polnih zdravja, čokolad, blokcev in nasmehov ljudi, ki so zdolgočaseno sedeli za svojimi pulti. Spoznala sem tri simpatične gospode že ne več srednjih let, ki so ob vincu popevali (nov šport – ogovarjanje nedolžnih deklin – pri tem se težje poškoduješ). Srečala sem bivšega sogimnazijca Uroša in se zadrževala pri dveh soblogerjih: Kandeli in Piromanu. Hvala za magnetek. Btw, njihova babica zlatka je totalno kul in moderna, zdaj sem njena prijateljica na fejsbuku, how neat is that? hehehe. V glavnem, če hočete zavrteti kolo sreče, si ogledati nekaj starejših dam v super kostimčkih in se sprehoditi skozi debelo črevo boste morali počakati do drugega leta. Kajti danes se baje zadeva zaključi. Sledi pa še nekaj skromnih fotk z mojega telefona.

off to Ljubljana

Sedma ura zjutraj je čuden čas za posedanje na postaji. Vsaj meni, ki takooo rada dolgo spim. Me je spomnilo na gimnazijska leta, ko smo vsako jutro čakali na vlak za Jesenice. Tokrat sem se podala še malce naprej, v belo mesto.

Danes sem poleg tega, da sem oddala čudno napol prozorno kuverto v kas’lc pred referatom, šla na izrezovanje delov obraza in zraven dobila še botoks lift ustnic. Ok to tazadnje je hec. Pike so načeloma fletna stvar, če jih vidiš na tekstilu, papirju, v sladoledu in podobnem, če pa so drugje, lahko pa postanejo moteče, lahko tudi nevarne. Tako da “na cajte” je treba tudi kakšno zradirat. In to je preklemansko drago (in napotnice tukaj ne štejejo nič). Tako da so me omrtvičili (au), skalpelirali, zašili in grdo poflajštrali. In zdaj bom imela cvirne v sebi do petka s prevleko iz grdega flajštra. Wiii. Tako da sem se zaprla za javnost. Bom šivala. Razen jutri, ko grem na trgatev, ampak to je invite family only. I shall wear a hat. Zdaj nekako težko žvečim, ker se bojim potrgat šive, ker nočem met “Harry Potterya” sredi obraza. Bom bolj na tekočem hranilu. Mošt je tekoč, mmmm =). Ampak družinska pika ostaja (doktor se je neče dotaknit). Še zmeraj sličim na staro mamo in bratranca. Vsa sem zabuhtljana. V zgornjo ustnico sem bila kot Scarlet Johansson and not in a good way… Ah ja, kaj vse človek nardi zaradi lepega mug-shotta =). Nič, čakam rezultate, take in drugačne, in ne pozabit, Bohinj je zakon, Bohinjke pa še bolj (Kandela in Karin – salutiram). Bom osveževala status. Fajn bodte!

bohinj in njegove jesenske barve + mrta

pa sem bila spet doma

malce poslikala psa

in kar je ležalo okoli

pa še brata Mrto (mart’n, taprav bohinsk ime)

mislm da je čas za obisk frizerja …

bila sem tagnjena

Na enem izmed mojih dnevnih blogov, kolibri, sem bila pofočkana, da razkrijem sedem neznanosti o meni. Huh! Pa še nekaj o kreativnih blogerjih in neki nagradi, kar sem izvedla po malce brskanja po spletu.

Tako da imam tudi jaz čast-must da pofočkam sedem ljudi, ki se mi zdijo super kreativni, inspirativni in taki za pojest =)

Random žreb (kao) je določil takole: eva sardina, sparkica, ninalena, polona s frišnega jutra, fensišmensi, renton (ker je kreativen na svoj način), in kandela, ker kreativno kuha dobrote  =) razveselite nas!

Jes za kreativnost in NSS (Nared Si Sam)

Kdor je pofočkan je zadel tale nalepni-si-na-blog beđ (značka moškega spola) za res super blog in inspiriranje množic lenih, nekreativnih ljudi. Hip hura za nagrado!

I feel very olympic today!

Pa še sedem banalnosti o meni:

- poslušam avdioknjige in to samo v angleščini. Sicer berem tudi klasične knjige za objet, a sem se trenutno s klasiko omejila na klasiko (hehe). Po papirnatih listih berem samo Penguinovo serijo knjigic, oblečenih v blago, ki sem jih kupila pri Valenovaku. Dickens, Bronte, etc… Drugače pa sm predelala že kar nekaj (ok veliko) ur govorjenja v ušesa. In je SUPER. Priporočam!

- nosim leče, ker sem slepa brez njih. Z očali se počutim kot krt, ki gleda skozi dno pivskega krigla. Ali pa kot konj, ki ne ve, da lahko kot videnja presega tistih 45°, kot jih vidi skozi plašnice. Hja. Čakam, da mi zdravniki pustijo z laserjem streljat v moje oko. Da bom spet lahko skakala v vodo brez strahu pred odplavanjem leč. Še leto in 2000 eur me loči od spregledanja.

- ne maram vrtnih palčkov in klovnov. Preveč so bizarno strašljivi in ogabno okroglolični. Bljaaaah.

- ne maram tudi letečih kosmatih stvari, recimo vešč, ker se vedno zaletijo v mojo glavo, in to večkrat. Pa zmeraj jim rata skoraj zlezti v moja usta. Prisežem, da nimam tako velikih, da bi blo to tako očitno za narest (v njihovi mali glavi), ampak jim rata. Brr, ne maram jih preveč …

- imam tatu, pa ne ruski lezbični pevski par, ampak s črnilom v-špikano risbo v mojo kožo. Veliko jih tega ne ve, ker se ponavadi skriva pod mojimi štunfi (nogavicami za ne narečne ljudi). Včasih razmišljam o novem.

- sem najstarejša od treh otrok izpod Bohinjskega turna (zvonika) ob Bohinjskem jezeru. Tamal je tri leta mlajši in za glavo večji. Tamal-tamal je devet let mlajši in mu zavidam njegove lase, ker so absolutno fascinantni. Oranžnobronasti, bleščečogladki, temnoplavooki z pegicami na pravih mestih. Darn nature, why not me? =) hec, mam tudi jaz sedem pegic na nosu, ki se skrivajo čez leto a pridejo ven poleti =).

- Deset let sem igrala pri godbi Bohinj, sprva prečno flavto, potlej pa klarinet. Sem lastnica klarineta, blok flavte, sintisajzra, kastanjet, orglic, kitare in ukulele. Inštrumenti mi niso problem. Tudi na lovski rog sem že odigrala budnico. Iščem glineno okarino za okoli vratu, pa je ne najdem nikjer v Ljubljani. K moji etno-kulturni preteklosti spada tudi 9-letno plesanje v folklorni skupini. Čeprav sva jaz in ples dva različna planeta. Huh, nasprotnosti =). Najbolj si želim igrati čelo. Zvok mi je naravnost fascinanten.

To je to, sedem fascinantnih dolgočasnosti. Zdaj pa ostali, izkažite se =) Čakam pred RSS predalom na vaše objave!

delavci

Tukej je serija slik iz faksa, ki sem jih poslikala prejšnji teden, ko smo delali kot majmuni. Štirje pametnjakoviči (Vid, Ivan, Ajda in jaz) smo se odločili, da bomo delali natečaj Podutik. Kasneje sta se nam pridružili še krajinarki Meta in Simona, za finiširanje pa smo kot dodatno delavno silo pridobili Nino in Mojco. Celo poletje smo razmišljali in razmišljali (pa tudi razmišljali) o konceptu, hiškah, postavitvi, pogledih, linijah, zelenju, terasah, kaskadah, nasipih, potokih, apnenici, kamnolomu, sendvičih, kavi, P+2+2T, faktorju pozidave, 60000m², pdfjih, plotanju in podobnih zadevah. Zadnji mesec smo poleg razmišljanja še delali, rezali maketo, popravljali raster mrežo, risali v autocadu in barvali polja v illustratorju. In sedaj smo zmatrani. Zelo zmatrani, a smo končali. V četrtek smo se vsi pripravili na 24 urni delavnik. Zjutraj sem vstala, šla odpisat izpit in teorijo iz matematike. Odhitela na faks, delala do petih zjutraj, bila polna energije, ob petih sem postala malce zaspana, sem se ulegla za 15 minut na mizo, se ustrašila, ko je Ajda potegnila internet kabel iz mojega računalnika in takrat mi je bostalo slabo (kar traja do zdaj). Od takrat naprej sem bila neuporabna. Crknila sem 12 ur pred koncem (baje so plotali okoli petih popoldne zadnje stvari). Poslali so me domov, ker sem preveč objemala školjko. Doma sem sedaj na relaciji med posteljo, wcjem, sedaj tudi kuhinjo, odkar lahko spet jem. mmm. Hrana. Tako da je klapa morala dokončati brez mene. Svoje sem sicer opravila pred kolapsom (nekaj so popravljali sicer, sem jih slišala o traktorjih in kodah za pdf – interna). Ampak s(m)o oddali. JES! Konec. Sedaj čakamo na rezultate. Uffff.

Na slikah smo mi in ostali, ki so delali za seminar. Power rangers, ninja force!

Osamljeni Staš, ki dokončuje seminar. Ne vem, verjetno riše wc-je (interna). Delak, ki se mršči nad nečem. Tihožitje ob pozni uri.

Kotiček s hrano, ki jo je Jan prinesel s črpalke. Jaz v oknu in moje (skoraj) pospravljeno namizje.

Trenutek zamišljenosti. Presenetila sem Ivana. Pice zadnjega dolgega dneva.

Graffiti in delavci.

Utrujena in skuštrana Ajda. Naša “rožica” Cindy, ki je z nami na faksu že več kot mesec. Ona še vedno živi.

Seznam. Delavci zadnjega dne.

Primorski pogled in pogled nad popravljanje dwg-jev.

Najin kotiček z Ajdo. I know, discussting, sam je blo treba jest. Nekako. In še strop. Malo za umetniški vtis.

Nobenih estetskih presežkov, ker moji možgani niso bili sposobni registrirati nič drugega poleg najnujnejšega.

Konec smo. Hvala banda, da smo zdržali. Super smo bli.

utrinki iz zaključne razstave na FA

Evo me, vstala sem od mrtvih (skoraj dobesedno). V četrtek je bil na faksu velik žur (baje, ne da bi vedla, ker smo bili zaprti v kibli), razstavljalo se je, kar smo ali nismo naredili čez leto na našem preljubem faksu. V risalnicah in po hodnikih je viselo veliko kvadratnih metrov takih in drugačnih plakatov, po hodnikih smo se spotikali ob take in drugačne makete. Bilo je glasno, slišalo se je, kot da je še en koncert v križankah, tokrat popodlne (predelali smo noči ob dveh koncertih dan-d, danijeli, alenki godec in podobnih mučnin cvilenjih).  Ampak glede naše razstave (seminar Zorec ™) lahko rečem da je uspelo! Razstava je bila konsistentna, lepo pripravljena in razstavljena, z kulinaričnim prigrizkom (bakala, olive, čiz, domače pecivo made by Sara). Vrtel se je dokumentarec o Krakovem, ki so ga pripravili naši prvi letniki in se lahko mirno kosa z dokumentarci, ki se vrtijo na nacionalki (resno!!! – vlkjučno z bizarno muziko pred, med in na koncu). Razstavljeni projekti so bili dobri, kdor si še ni šel pogledat, se lahko mirne volje sprehodi po faksu, do drugega nadstropja stare stavbe levo. Sicer filma ni več, je pa vse ostalo. Posebna pohvala Evi, Roku in ostalim, ki so skupaj zlagali in si izmišljali plakate. Huh. Dosti blebetanja, pojdite si ogledat po celem faksu, kaj rata po celoletnem brkljanju v autocadu, photoshopu, illustratorju in cinemi (ok, to so moji programi, baje de obstajajo še archicad, allplan, corel, gimp, max, rihno, maya, … ampak jaz tega ne priznavam … hehehe hec! tudi te programi so zakon). Res, ček it aut!

Tukaj je nekaj zabluranih, temačnih slik (da vidite, kako živimo kot vampirji – hec hec). Roke so se mi tresle od premalo spanja in preveč kofeina. Skakala sm okoli s kamero v eni in kavo v drugi roki in izgledala kot zombi. Čista resnica, i swear!

Najmanjša in verjetno najmlajša obiskovaka razstave Julija si je strokovno ogledala razstavljene projekte in degustirala ponujeno pecivo. Njeni komentarji še niso znani, zato prosim očeta Josipa, da sporoči njeno strokovno mnenje.

To stopnišče vas pripelje v drugi štuk. Na njem se večkrat srečujejo bolj ali manj utrujeni študenti faksa (primer dialoga: oooo živjo kako? ma gre, sej veš, pa ti? delam delam, veš mamo oddajo! O fak, a res, a Podutik? Ja itak. Jest tut zej že nisem spal 2 dni, k mamo seminar. Itq, jest tut ne. Mhm. Morm naprej delat. Ja jes grem pa po kavo. Ej, vidmo. Enako, vidmo!).  =)

Alenka z čokolado Alenko z Moskve. In plakat s Trimo in ptičjo delavnico. Skrajno desno plakat od delavnice Filofaks. Še bolj desno pa se ne vidi plakata delavnice Škofja loka. Sodelovala sem pri vseh. Yes, i do stuff.

Utrujena Ajda z kavo, ki sva jo ravno prinesle. In predel plakata, kjer sva razstavljale seminarska projekta. Moje je spodaj v sredini, njeno se začne spodaj desno in nadaljuje izven slike. Vredno ogleda =) hihih (malo (samo)promocije ne škodi!). Ajda je tudi drugače zelo aktivno dekle, kmalu bom naredila intervju z njo na blogu, tako da yeeey!

Eva in Rok, alfa in omega. Kuratorja in razstavljalca. Nekoč se je reklo, da je Eva mama koklja za nas punce na seminarju. Heh, meni se je zdelo zelo posrečeno, saj res skrbi za nas včasih =)

Dva dela razstave, dva koncepta. Veliko traku in Rokova mirna roka.

Glava seminarja Maruša in naša Sara in Teo, ki bosta naredila knjižico vseh projektov. Sara nam vedno speče kaj najbolj okusnega (recimo njen tiramisu rox, zmeraj vse pojemo do konca konca).

Še pogled iz Ocvirkovega predela faksa. Naš hodnik poln plakatov in stvari in ljudi. Oziroma, niti ne naš, ker smo tu le začasno, odkar so nah vrgli iz podstrešja, ki ga prenavljajo. Smo brezdimci in iščemo prostor za bivanje. Trenutno so nas posvojili Ravnikarji, ki pa jih itak ni več. Huh, težka kriza identitete =).

Pa še vesela novica. Imeli bomo asistenta. Uroš itq rox. To že vemo. Zdaj bo lahko še on spreminjal naše projekte. In to je pač dobra stvar. Res, prisežem. =). Ukradli smo ga Ravnikarjem. No, ali pa tudi ne, saj jih ni več. Maruša ima končno asistenta. Seminar bo letos totalno kul. =)

Če je kdo bil na razstavi je vabljen, da napiše komentar. Če se mu da. Kdor je pa na morju, svaka mu čast. Tudi jaz grem jutri v all inclusive hotel ob Bohinjskem jezeru, imenovan pr cerkuc’. Ljubljana, vračam se v petek!

Pa lep večer. Ne zbolet tako kot sem jaz, ker ni prijetno. Pijte čaj in jejte limone. Oz sploh jejte hrano. Je zdravo =)

kako je bila ajda vesela darila

ropotajoč zaključek

In mi je uspelo še drugič letos na trnfest. Ja vem, sem ena izmed bolj rednih obiskovalcev. Ampak, glede na to da so mesečno rajanje zaokrožili The Stroj sem pač morala iti. Malo sem poslikala, sploh dva izdelka gospodičev s čopičem, ki sta pridno risala med ropotanjem. Ker na oder nisem videla zaradi kosmate gužve (ljudje majo zelo bujne frizure, kadar moraš kukati čez njihove glave) sem gledala, kako napredujeta mehansko organski risbi. Na žalost mi ni uspelo najti teh dveh gospodičev za manjšo fotko. Bom preživela. =) Vsekakor prijeten nedeljski večer. Ko le ne bi tako zahladilo, da so mi skoraj odpadle roke (moj plašček wannabe ima rokave samo do komolcev). Brrr, še zjutraj me je zeblo tja do dvanajstih, ko sem se končno segrela… brrr…

Sestavi si svoj fotoaparat v eni uri

Privoščila sem si – kartonasti fotoaparat. In to za večkratno uporabo. Raw photography. Prvinsko. Res hudo!!!!

Sestavljanka:

Fotke pa ko porabim film =)