Živjo svet. Končno mi je ratalo “prileteti” nazaj v Ljubljano in se na polno zasidrati v brlogu. Čeprav je vroče vroče vroče sem vesela, da sem nazaj in “back in action”. Jes!
Morje je bilo delavno, sproducirala sem več kot 60 kolesarskih kapic, pridelala nekaj žuljev, odplavala par kilometrov in prehodila še več (te hiše v gričih, ko je do morja kar nekaj višinske razlike…). Valjda nisem pofotkala kapic… fotke pridejo naknadno.
Sem pa na majhnem električnem kuhalniku “spekla” torto za neko deklico, ki je dopolnila 21 let in nas je povabila na uglajeno čajanko (khm khm). To, da je manjkalo sestavin in časa, da smo si dve jajci sposodili in da smo šparali s čokolado, ker jo je bilo premalo je samo pripomoglo k temu, da je bila res slastna. Torta namreč.
Za družbo smo imeli tudi Mariela, ki v Reki na akademiji študira kiparstvo in je probal nov medij za izražanje, čokolado iz vrečice. Na torto je narisal rojstnodnevno dekle, ki skače iz pečine v morje (iz te pečine sem tudi jaz morala skočiti zadnji dan – če ne bi bilo tako vroče na skalah res ne bi, ker je bilo strašno-prepadno). 
Torto smo nesli pol ure peš v hrib na krožniku. Preživela je… Čeprav je bilo vroče in je kazalo da se bo vse stopilo iz nje. 
(za tiste deformirane noge sem jaz kriva, ker smo narobe izmerili diameter torte, kjer se lahko riše.. opa).
Zdaj spet pridno delam in se učim še za zadnje izpite (september + arhitektura, to je lepi par…). Obeta se izjemno aktivno leto. Če se vse izzide, bom imela veliko tem, o katerih bom lahko pisala. Držite pesti! Povsod me bo polno! Pazite se!
