francl špancl pa portugancl - kajakaja je nazaj

Kakor se spodobi, ima vsak, ki potrpežljivo čaka svoj “pričakanec” - tri leta brez poletnega dopusta so nanesla, da sem se odločila za malce daljše potepanje po naši celini, no vsaj majhen delček. Šla sem jaz, pa šel je Gas, pa šli so še ostali, ki so bli z nami, samo verjamem da nihče ni bil preveč navdušen nad “agencijo”, ki nas je na to pot popeljala. Čeprav bi se zadeva morala odviti z NASMEHOM smo se kar nekaj časa kislo držali. No, družba (avtobusni naseljenci) je definitivno popravila vtis!

zanimivo …

Skačem po tubi in iščem pomirjajočo muziko za chillout med učenjem okarina syle in najdem tole. Bom kar kopiraj-prilepi tekst pa bo (se opravičujem vsem ne-angleščinoznalcem):

The Blue Sky of Ljubljana, composed by Japanese ocarina performer Sojiro, portrayed the exuberate festivities he encountered when he visited Ljubljana, the capital of Slovenia.

Drobtinice

Kot zgledna impro-gledalka sem se dokopala do karte za impro dogodek mesega aprila: nastop kanadskega dueta The Crumbs. Na njihovi strani piše da … hehe, kar preberite si. Šov je biv zakon, tema se je glasila DNA SPLICING postregla pa sta nama s tremi zgodbami: o možakarju, ki ni znal brati, o družini kjer je oče v laboratoriju ustvaril sina ker žena ni imela “pravih delov”; ter o paru znanstvenikov, ki je zajebala zamuštrala eksperiment. Mojsterska improvizacija, fluentno mešanje kadrov in smešno navezovanje. Pa no, saj sta pa prvaka in učita impro na fakultetah in je bil dober šov za pričakovati. A vendar, zmeraj znova navdušena (sem si jih ogledala že na Tubi). Ček it aut.  (Specialna hvala Urošu, ki se je boril za mojo karto).

AJKAVK vs MODRO NEBO

Včeraj smo bili priča še enemu zagrizenemu battlu, ki se je dogajal v KUD-u. Nasprotisi-stoječi skupini A Ješ Kavo A Veš Kao in Modro Nebo sta se zašvicano borili za preboj v naslednjo rundo. Prvi blišč večera je bil (če iz-vzamemo Valičev jaz-imam-tud-standup prebliske in vice ¤) metalska izvezba srečanja Plešeglavega in Dohtarce v Čajniz Box-u, v katerem so svoje grobe gibe izkazovali predstavniki AJKAVK (Mš jo je fasou skupil od Korenčiča). V prvem polčasu so se Nebeno Modri držali nekako v ozadju ampak so se v drugem toliko bolj razgreli (velike zasluge ima absolvent v Vatikanu, v tem primeru je bil absolvent naravna katastrofa - true true). Tako so v drugem polčasu Modro Nebo ujeli AJKAVK, odločitev o zmagovalcu je bila prepuščena strokovnima sodnikoma (ane Uroš), ki sta po temeljitem razmisleku določila srečkote večera. Mi gledalci pa smo bili deležni različnih interpretacij neznanega predmeta (neka kvazi koza - stojalo ki ga mamo na FA za podstavt “mize” na podstrešju), ki se je romantično končal z znanim prizorom iz Titanika. Sodnika sta določila, da je boljši AJKAVK ker je v skupini pet fantov v Modrem Nebu pa samo dva (Hmmm, Uroš?). Plosk Plosk za uspešn večer, nasmejali smo se fino, natelovadili smo se tudi (Vid nas zmeraj ogreva, oz. se trudi). Pričakujemo naslednje porcije smeha, do takrat pa bomo že kaj zimprovizirali.

¤ vic (by Vid Valič, ki ga je kao slišou od enga bilderja):

Je tko v fitnesu en bilder pa tko dviguje uteži z roko pa bilda, pa je vn nabildan, pa mu že žila izstopa na roki, tok bilda. Poj je pa tm v kotu še ena bejba k se slin (ja, je razložu, da se bejbe v fitnesu ne slinjo), pa tko gleda njega pa njegovo žilo k ful izstopa.

Pa pride do njega pa ga tko vpraša: “Ej sori k te motm, k tko bildaš, sam zanima me, kaj pa delaš kej v soboto?”

Pa reče Bilder: “Noge!”

hahahaha

To je to, lep dan naprej!

če v hlevu ni higiene je lahko štala

Vse se je začelo v sredo, ko smo nestrpnih duš in srbečih prstov čakali v galeriji, da se nam nebo in vrata plečnikove predavalnice odprejo, da se bomo lahko posedli in začeli s osovraženim pričakovanim izpitom. Živčki so bili skravžljani do maksimuma, saj je vsak posameznik pri sebi vedel, da ni toliko podkovan v razlikovanju razmerij, da bi se lahko kosal z kompleksnostjo izpita. Nekaj utrinkov tik pred vdorom v predavalnico, kjer je še 5 minut predaval sam prečastiti dekan našim študentom na izmenjavi. (Samogovor: Kaj pa vi počnete tukaj? Izpit imamo. Aha, ste pa zagnani! >>> prišli smo 10 minut pred začetkom).

Kot vidite so vsi obrazi prešerno nasmejani in polni pričakovanja.

V četrtek se je agonija nadeljevala, sam smo v prejšnjem blogu omenjeni The Stol™ tokrat risali po vseh pravilih, ki naj bi obstajali. Rezultat pri meni ni bil kaj preveč drugačen od prvega, saj sem se sledenju počasnega razlaganja asistenta kmalu odpovedala in zaplavala v svoje vode, ki se imenujejo - Po Abčutku. Bomo drugi teden videli, kako je moj občutek kaj pravilno razvit. Kasneje ta dan, ko smo se po pojedini z neimenovanim Jakom Z. vrnila na fax, so se za gospoda plečnika začeli krajši mučni trenutki. Postal je model za novo kolekcijo pokrival. Ker pa je tako visoko nad nami, da ga niti prej neimenovani ni dosegel, je imel čast preizkusiti le eno pokrivalo imenovano wannabe Čarli Čeplin.

Kasneje, že na meji v temno noč sem se napotila proti vsempoznanemu KUD-u kjer se je odvijal krvavi boj. Na poti sem opazila zanimiv avtomobil(se opravičavam z slabo sliko).

S Tanjo sva prišle na rundo dve, pri rundi tri se nama je pridružil še Slavni Štajerc - mr.K. Karte je pomagal pridobiti moj kolega Žuraj, ki je stalni inventar KUD-a. Slike spopada bodo objavljene na sledečem linku: klikni me. (namig - išči pod geslom medfakultetni spopad 20.3 ). Samo dogajanje, ki je bilo spremljano z včasih opolzkimi in včasih čefurskimi komentarji voditelja je bilo zmerno do pretežno smešno. Pubilka je bila, sploh v prvem (v mojem primeru, drugače drugem) delu totalno zamorjena, ko se je pa razgrela so pa mogli tako ali tako vstati iz sedežov in zapustiti dvorano - obetal se je zadnji dvoboj večera. Slišati je bilo nekaj dobrih for:

Tema je bila Higiena v hlevu. Komentar voditelja: V hlevu mora bit higiena, drugače je lahko štala.

Ekspresivna vizualizacija imenovana “i’m a butterfly” (uganete od koga) Korenčiča (seveda).

Predstavniki AGRFT v pajkicah (nek predstavnik m.spola je bil celo v štrumpantlih najlonkah.

Stavek: Sej vem da sm prvi letnik, sam zakaj se morem vedno jest slečt! izrečen v žanru imenovanem: AGRFT film.

Replika iz publike ko so predstavniki infrastrukturalistov na odru stali s sekirami - “ne se sekirat”.

Predstavitev FDV-jevcev: “O, kako maš lepe lase! Kak šampon uporabljaš?” (dekle pokaže šampon z etiketo FDV) “Glavo mi pere FDV!”.

Tema : Prokomunistični svizci. (by nekdo iz dvorane) Voditel je potem revčka še cel večer maltretiral in namigoval na določene prepovedane substance. (domačica).

Tema diplomske naloge: Vsi obrazi Miše Molk.

Če sem kaj pozabila (kar verjetno sem) se zelo globoko in nizko opravičujem. Slikice pa, kot že prej povedano, poglejte na Mihovem Blogu. Podajam vam le utrinek pogovora dveh avtohtonih ljubljanskih štajercev. (apeliram na viktorske zadeve), ter všečno leseno zadevo z Ito Rino - z razstave v KUD-u.

Danes, ko so se izvedeli rezultati zgoraj omenjenega izpita se počutim odlično. Židane volje sem se odpravila proti domu z Čuhapuho, kjer sem srečala nekaj znanih obrazov.

Pot domov je bila spet nagravžna, saj velecenjeno moštvo SŽ enostavno ne dojame, da so v petkih migracije naroda v vse smeri - tudi smer Ljubljana-Jesenice in da mogoče ne bi bilo slabo dodati kak vagon, da bi dejansko lahko kakšno pot domov sedela. Vendar so to le pobožne želje. Potem se je zgodila še ena smešna stvar. Ko smo na postaji Boh.B. z avtobusom čakali, da se bo avtobus iz Radovljice končno pripeljal in nam dostavil preostale potnike sem opazovala dogajanje v bližnji Pekarni P. Skoraj 10 ljudi je čakalo v vrsti, prodajalka pa je sedela za pultom in vsi so gledali tjavdan in čakali. Le kaj bi to lahko bilo? Vam povem! Ob pol štirih se cene kruha spustijo za 50%.In tako je že pol ure prej prišel kupček ljudi, ki je naredil gužvo v pekarni in čakal dotični čas, ko bodo lahko kupili poceni kruh. Žalostno mar ne? Ti ti država, polemike s kruhom postajajo vse večje, zgleda, da jih je v koših zmanjkalo (Janč(š)i, poglej a je v tvojemu košu kaj več štruc).

Nato je začel padati sneg. Sneg je sicer padal tudi v Ljubljani. Vse postaja Belo in mrzlo, prilagam multimedijske dokaze.

Kmalu bo Big Night™ . In jajčki! Se tipkamo po praznikih. Pa velik pirhov.

Krvavi boj

V četrtek, na dan pred petkom, 20.marca bo v KUD-u bitka za življenje in smrt. Vsi zapriseženi humoristi, sošolci, sovražniki komikov, cinisti in nezainteresiranci vabljeni v Trnovo ob 18ih ali 20ih ali ob 21.30 uri.
Še nekaj, kar vas zna prepričat da greste. Vstop prost, če se podvizate in od 17ih naprej dvignete karto. Prijazni sponzor (mesec kulture) ŠOU!

Na bojišču si bodo nasproti:

Pravo:Neotehnologija

FDV:Infrastrukturalisti (sem spada tudi preljubljena FA)

Filofax:AGRFT

May the battle begin. No pa še mali filmčič, da vam ilustrira dogajanje.

Se vidimo tam!

Caution

Še vedno navdušena nad filmom, čeprav že večkrat gledala.

Mišice. That’s all i have to say.

In še za konec nekej za tiste, ki so imeli slab dan

klikni me

Tudi za dežjem ponavadi posije sonce.

kak lep dan za sanjarjenje

Trenutno poslušam ta komad in si mislim, da je danes res super dan za sanjarjenje.

Želim vam čimveč takšnih dni!!!!

Pavza ali kako sem se znašla na avtocesti tridesetega desetletja

Zadnji teden enostavno nisem čutila nobene prevelike potrebe po pisanju tega spletnega odložišča misli. Cel vikend sem se mentalno okupirala z dolgočasnimi opisnimi zadevami (kot primer navajam moj entuziastični izbruh). Ker sem prišla do zaključka, da enostavno tokrat še ne bom kos tej nalogi, ker se enostavno nisem mogla vsesti na mojo leno rit in se spraviti k delu, sem se odločila, da moje misli preusmerim na bolj statične zadeve. Kolokvij v petek (danes, na dan zapisa) se mi je zdej precej bolj lažji za plonkat …joke privlačen in dosegljiv. In tako sem v ponedeljek židane volje poskakovala po naši preljubi fakulteti in ob-fakultetnih zbiralnih prostorih in dokumentirala prešerno študentsko življenje.

Nato je napočil dan, ki smo se ga vsi bali. Starši se sekirajo ob spoznanju, da je najstarejši mladič že zakorakal v leta, ki se začnejo z dvajsetico. Omenjeni mladič pa se enostavno počuti, kot da je še tam - 16 ali 17-leten otročaj. Ampak! Prelomnico smo preživeli, nazdravili in sedaj pogumno korakamo po avtocesti tridesetega desetletja in dvigamo palec za avtoštop.

Sledil je dan, namenjen izležavanju, vendar sem kot vestni študen že ob desetih zjutraj visela na faxu in poslušala “zanimiva” predavanja o statičnih zadevah. Na sprehodu po Tivoliju se mi kamera ni pridružila, ker se je doma prehranjevala po kablu. Preostanek dneva ni omembe vreden.

V četrtek smo se v temačni in slabo prezračevani predavalnici spoznavali z novo vrsto umetnosti imenovano - “Nea fukaj nea morem to napihnti”. Med časom, ki je bil namenjen mentalni pripravina risanje The Stola™ smo ustvarili nekaj prelepih zračnih objektov. Prilagam dokazno gradivo.

Za zgoraj omenjeno prelomnico sem si tudi malo privoščila in sem si kupila novo prenašalko stvari malho. Ker je bila ena od starejših že zelo boga in strgana, druga pa tudi že malo načeta in umazana sem se odločila za prisrčno zeleno izvedbo. Prav tako sem v zeleni izvedbi izdelala “hočembit” maketico moje trenutne okupacije, pa zgleda bolj kot duplo kocke. Ampak je kul. In še za pocartat pocrkljat - sm se kupila že dolgo ne videne - oh nekoč tako oboževane - pisane - najrajši mam rjave - m&m’s forever bonbone.

To je to. Se tipkamo!

Novi žepni ljubljenčki

Končno! Dočakala sem dan, ko se je v mojih rokah znašla moja čisto prva in čisto samo moja žepna kamera! Trenutno je še v stanju inkubacije in se preko popkovine polni z življenskim sokom, jutri pa bo doživela prvi krst v širnem svetu. Ker je velika kot digitalni fotoaparat (pa ne mislim raznih-cyber shot in podobnih suhcenih mašinc) se me bo držala kot… kot… ja povsod bo šla z menoj. (V naprej se opravičujem za duševne bolečine osebam, ki so mi blizu tako ali drugače in bodo žrtve nadlegovanja). Poleg tega da je priročne velikosti (hm… pa saj pravijo, da imamo punce tako ali tako ogrooomne torbe, tako da velikost sploh ne tako pomembna-ali pač?) je še prav lepo črna s metalno srebrnimi vključki. Stajliš. Pa še poslednje fotografije z mojega mobitela, ki bo sedaj služil le še tekstovno-klicalni funkciji. Au revoir!

Pesi

Pot nas je zanesla v daljno Ivančno Gorico, ki leži sredi kucljev dolenjske pokrajine. (kucelj-grič). Ogledali smo si mamico našega bodočega družinskega člana. In ne, ne govorim o ženski, ki bo donosila od nekoga otroka ampak o prelepi psici pasme Švicarski beli ovčar. Pri dotični družini je bivalo 8 psov, papiga, paličnjaki in veliko veliko ribic. Mogoče še kaj, a nisem opazila. Medtem ko so mi 4 male čivave grizle šnirnce (vezalke) smo se dogovorili, kdaj bo kužek postal naš (prvo mora še zlezti iz trebuščka). Ime mora biti na črko T ker so rodovniške zadeve takšne, da pač razne izmišljotine niso možne. Aja, mamica je pa Alfa Mežiška. Google it. Pa še malo fotk, da boste vidli, da so beli ovčarji tanartalepši sploh.

Pa še male čivave z izbuljenimi očmi

lejga bumbarja

Blog z vami.

Honda

Brez komentarja. No, nič ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom. Kdor dela reklame za Honda avtomobile je car. Car!

Ko je glasba le človeški produkt

Malo sem brskljala po že vsem znanem predvajalniku filmčkov in za vas izbrskala nekaj res dobrih a cappella skupin. Noge v zrak in poslušajte

Kiss form a rose

Brekfast at Tiffany’s

Thriller

Bohemian Rhapsody

Nintendo compilation

Lep vikend želim!!

A cappella

Sprehajam se po youtubu in naletim na tole. Aleluja. Eden mojih najljubših komadov izveden v glasovni verziji ameriških deklet. Ne le, da solistka odlično poje ( sicer ni primerjave z Imogean Heap), tudi ostala dekleta naredijo odlično podlago. Res, palce gor. Pa še malce predogleda za sladokusce!

Pa še originalni komad z videospotom od misstai. In ja, dve sta, dvojčici. =)

Ajde, blog z vami!

Tribute to Zack Kim

Tole pa je en pubec z daljne azije k me je čist navdušu z njegovim načinom igranja kitare (dveh celo). Zadeve si lahko ogledate na:

spletna stran

youtube

myspace

Pa še ena mojih najljubših:

Ajde.