Zastonj Prodani Nasmeh

Tole je bil pa moj esej v 1. letniku gimnazije, ki je šel na natečaj v Trbiž, kjer imajo vsako leto organizirane natečaje. Tema pa je povezovanje treh držav IT, SLO, AT - pač je tam tromeja.

 

ZASTONJ PRODANI NASMEH

Danes sem se prvič zbudila z občutkom, da mi nekaj manjka, a se nisem mogla spomniti, kaj bi to bilo.

Ampak bilo je še prezgodaj, da bi mogla o tem pošteno razmisliti, želodec je neusmiljeno zahteval svoj jutranji naval energije v obliki hrane, in čas je neustavljivo tekel, čeprav me je mikalo, da bi lepo zaspala nazaj. Na mizi so ležali ostanki včerajšnjega prepira. Razbit kozarec, kup papirčkov in strgana slika, ki je samevala v lužici politega soka. Nasmejan obraz je zrl z majhnega morja na mizi in iskal drugo polovico, ki je obležala na tleh. Ja, včasih so bili časi lepši! Sprehodim se do hladilnika, da pogledam, ali je ostalo kaj prebavljivega, da bo imelo čast, da se razgradi v mojem želodcu. »Ampak danes se mi prav ne da komplicirati« si rečem sama pri sebi, zato si v usta zabašem kos kruha, vzamem sir in se na poti v sobo skoraj zadavim s prevelikim zalogajem. Ob vratih sloni kovček. »Danes bom spet igrala« si mislim, ter pograbim torbo in odvlečem kovček do vrat. Njegovo vsebino spakiram v precej lažjo torbo. Saj ne da bi imeli veliko denarja, ampak prihranila sem toliko da sem si kupila rabljen saksofon. S težavo se zbašem skozi vrata in se podam na maraton po stopnicah.

Ko stopam po tako domači poti, s tako običajnimi drevesi in vedno zdolgočasenimi sosedi, ki brezizrazno stopajo vsak v svoj avto, nemeneč se za ostale, kaj šele da bi se na njihovih obrazih dalo zaznati vsaj kanček čustev, se je zgodilo. Izza ovinka je pritekel fant, oblečen v sončne barve, ki se nikakor niso skladale s pusto okolico. Mimo mene je švignil kakor blisk, lahen vetrič je zapihal okoli mojih ušes ampak uspelo mi je ujeti nedolžen izraz na njegovem obrazu, čuden, nevsakdanji žar njegovih oči ter dve besedi »dobro jutro« ki so dandanes postale prava redkost v pusti sivini našega vsakdana. Ti dve besedi sta se razlezli po moji notranjosti in me navdali z komaj zaznavnim valom sreče, z mislijo, obstajam! Topel nasmešek se me je dotaknil bolj, kakor katerakoli ocena v šoli. Le zakaj se ne morem spomniti, kako izgleda!?

Ko sem stopila v učilnico, je bilo nekaj prisotno, nekaj drugačnega. Mauricio je s svojim hreščečim glasom naznanjal nekaj novega. Ampak preden sem uspela zvedeti, kaj bi to bilo, je v razred prilebdela učiteljica. »hm, danes je pa zgodnja!« se je razleglo po razredu in počasi so se vsi posedli. Nekaj radovednih glav se je zazrlo v uro in razburjeno zmajalo z glavo (ali pa so se jim samo možgani zakotalili z enega konca glave na drug konec), češ še pet minut odmora je! Zastrmela sem se v klop, pri strani malce počečkano in ni mi bilo treba preverjati, da bi vedela, da je spodaj prilepljena cela delegacija žvečilnih, ki so jih prejšnje generacije zapustile zanamcem. »Khm, mir, tišina! Danes smo, oziroma bomo dobili novega sošolca, prosim da se tokrat obnašate tako, da se bo videlo, da pripadate človeški rasi, ne podivjanim zverem. Naš novi sošolec še ne govori čisto najbolje slovensko, in nočem, da bi se kdorkoli iz tega norčeval, ste razumeli ali rabite prevod?« napetost je poskočila v trenutku. Vsi smo se zagledali v vrata in jih hoteli hipnotizirati, da bi izpljunila nekaj čimbolj vsakdanjega, po možnosti človeško bitje. Kljuka se je počasi premaknila in v razredu se je zaslišalo, da je nekaj sošolcev zadržalo dih.

Verjetno so bili vsi vsaj pol toliko šokirani kot sem bila jaz. Namesto velikih, prestrašenih oči so se nam prismejale sicer velike, ampak čudovito jantarjeve oči, ki so radovedno švigale z nagajivega obraza, od enega do drugega. Mogoče se mi je samo zdelo, ampak na meni so se zadržale malce dlje, ravno toliko, da sem se spomnila današnjega jutra. Nekaj sošolcev je začudeno pogledalo njegovo žareče-veselo jakno toplih barv ki je bíla iz povprečja. Ampak mogoče nas sploh ni toliko presenetila njegova zunanjost. Ampak njegov nasmeh. To ni bil tak prisiljen, površinski nasmešek, tu se je videlo da izhaja prav iz dna srca in vsakemu od nas se je zdelo, da smo nekaj posebnega, da smo vredni vsega tega, kadar nam ga je podaril. »moje ime je Anže. Včeraj se preseliti iz Klagenfurta tukaj v Trbiž, tukaj sedaj bom hoditi v Schüle.« Tistega dne je zavel val svežine v našem razredu, čeprav se tega nismo čisto zavedali.

Po šoli sem Mauricia pocukala za rokav »a imamo danes vaje, ali se misliš utaboriti tukaj v šoli?« »imamo, imamo vaje, ti kar pojdi, se dobimo pri meni, ampak jaz moram ta novemu pripraviti »dobrodošlico«, hehe!« čeprav sem vedela, da ta dobrodošlica ne bo lepa sem se odpravila proti Mauricijevem domu, čeprav me je nekaj gnalo, da bi mu preprečila to nesramnost. Raje sem potlačila to misel, nekam na dno mojega želodca, in se zagledala v ulico. Ta Trbiž je pa res nekaj posebnega. Toliko različnih narodov živi tukaj, kot da bi bila v eni državi ne pa, da se tukaj stikajo tri. Čeprav vsak nekaj po svoje žlobudra so se nekako uspeli sporazumevati med sabo.

V pol ure se nas je vseh pet zbralo pri Mauriciju doma. »no, moram vam nekaj povedati preden pozabim. Tisti avstrijski fazanček, kaj je že? Ah! Peter! No, on mi je danes spet prišel težit, če lahko igra v naši skupini. Ne vem, ali je gluh, ali mu je perje zamašilo ušesa, ampak mislim, da sem mu zadnjič jasno povedal da je to anti avstrijska skupina? A sem?« je zakrakal Mauricijo. »si, si!« se je razleglo po majhni sobici. Čeprav nas je samo pet in smo skupino ustanovili iz čistega veselja, zato da bi malo popestrili naše dneve in mučili ušesa drugim, smo še kar dobri. Trije italijani in dva slovenca, ravno pravšnja mešanica, da ustvarimo ušesa trgajoče, antišolsko naperjene melodije. Kar nekaj dijakov se nam je hotelo pridružiti, a jih je Mauricijo nagnal, češ ne! Nas je pa čisto zadosti, čeprav smo vsi vedeli, da ima on nekaj proti Avstrijcem. Vsi smo pograbili vsak svoj inštrument in tih večer je prekinilo neusmiljeno ropotanje bobnov in cvilenje kitar.

Ni mi bilo treba odpreti vrat, da bi vedela kaj se dogaja pri nas doma. Kričanje se je slišalo vse do konca ulice. »Spet je prišel!« je bila moja prva misel. Ati mi je umrl pred leti, zbil ga je avto ampak moja mami si je hitro priskrbela novo žrtev, za mene precej prehitro. Ampak na žalost, ima moj očim zelo vzkipljiv značaj in zadnje čase se samo kregata in mečeta posode s hrano po kuhinji, tako da je na steni nastal prav lep vzorec iz špagetov v obliki slončka Benjamina. Mogoče sem zaradi razmer doma tako popustila v šoli in mogoče sem zado zadnje čase tako slabega razpoloženja. Skozi misli mi švigajo same temne podobe, včasih so prav sadistične ko se spomnim svojih sošolcev in kaj bi jim najraje naredila kadar me zjezijo. Ampak postajam vse bolj žalostna, ne spomnim se kdaj sem se nazadnje iz srca smejala. Turobnih misli sem legla spat, čeprav sem vedela, da imam še veliko naloge. »Bom jutri prepisala« je bilo edino, kar mi je prišlo na misel preden sm odjadrala v deželo sanj.

Zjutraj se je spet zgodilo nekaj čudnega. Videla sem sosede, ki so se… lepo pozdravili preden so sedli vsak v svojega jeklenega konjička. Široko odprtih oči sem se obrnila okoli in okoli, v bistvi sem naredila pirueto in se skoraj zaletela v Anžeta. »Dobro jutro!« in širok nasmeh, ki se je razlegal od ušesa do ušesa, me je prav prestrašil. »dobro jutro« sem vsa zmedena odvrnila in se zagledala v bližnji listek na tleh in si predstavljala, da je deset tisoč tolarjev ali nekaj zelo zanimivega, samo da mi ni bilo treba gledati njegovega obraza. Verjetno si je mislil, da sem malo čudna, ko sem stala tam, rdeča kot kuhan rak in strmeča v listek na tleh. »se vidimo v Schüle!« in odskakljal je naprej po ulici, pozdravljajoč vse s toplim nasmehom. Sedaj vem, kaj je povzročilo to nenadno ozdravljenje sosedov, saj so tisti, ki so ostali, zrli za njim in z nasmeškom zmajevali z glavami, češ »tale je pa res malo prismuknjen!« neverjetno, kakšne čudeže lahko naredi en sam nasmešek.

Čeprav se je Anže prav trudil, se nekako ni mogel vklopiti v naš razred. Bil je prijazen do vseh, ustregel vsakemu, pa če si je zmislil še tako bedarijo, in se nasploh obnašal, kot da je priletel s planeta »vljudnih kavalirjev«. V bistvu sem bila, ali bolje rečeno smo bili vsi nekako presenečeni, da taki ljudje sploh obstajajo. Nekaj sošolk ga je na skrivaj klicalo sonček, ampak na glas ni nihče nič rekel, saj so se bali zameriti Mauriciju. Če se njemu zameriš je vseeno, če si kar sam prostovoljno umiješ lase v wc školjki, ker nikoli ne veš, kakšno »presenečenje« ti bo pripravil v zameno. Med glavnim odmorom nas je vse presenetil, ko je naznanil da bomo na letošnjem novoletnem koncertu igrali prav mi! Izgledalo je, da je to samo on vedel, saj smo se vsi ostali štirje prav neumno spogledali ter skomignili z rameni, medtem ko se je horunski val hrupa razpršel po jedilnici. Vsi so bili popolnoma navdušeni, kakor da bi nevem kakšna svetovna skupina, Metallica recimo prišla sem v Trbiž v našo šolo igrati za novo leto. Ko se je hrup polegel in sem se sama vlekla po hodniku, me je dohitel Anže in me vprašal, če rabimo kakšne pesmi, ker jih je nekaj sam napisal. Ampak sem se hitro obrnila in zamomljala nekaj v stilu »mudi se mi!« in se vsa zasopla zaklenila v stranišče. V redu, Mauricijo še slišati ne bi hotel o temu, da bi mu kakšen avstrijec pisal pesmi, ampak bližina Anžeta me je begala bolj kot prejšnje dejstvo. Zakaj me zmeraj tako stisne v želodcu, kadar se prismeje mimo?

Bližal se je november in naš vsakoletni tradicionalni pohod na Peč, hrib, kjer se stikajo meje treh držav. V bistvu se tega pohoda vedno udeleži samo nas pet, nepomembnih članov novodobnega benda Tržiča ampak tja nas vežejo prav posebni spomini. Tam gori smo se spoznali in ugotovili, da bi bilo fino, če bi za hec poizkusili skupaj spraviti nekaj muzike, ki bi se jo dalo solidno poslušati. Najbolj hecno je bilo, kako smo se postavili. Mauricijo in onadva na italijansko ozemlje, midva Slovenca na slovensko in smo si podali roke in si prisegli, da bomo napisali vsaj eno pesem, in povzročili oglušitev vsaj nekaj osebam, če ne celi trumi mladostnikov, ter da bomo osvojili svet. Tisti trenutek smo se mogoče res tako počutili, saj se je s Peči dalo zaobjeti kar nekaj držav s pogledom in si imel občutek, da tam gori sploh ni mej, ampak eno samo ena država, en Svet, ki združuje; okno v Evropo.

Tistega novembrskega dne, ko sem imela vso opremo že zapakirano v nahrbtniku, me je zbudil telefon. V bistvu trije, eden za drugim. Mavricijo je s še bolj obupnim glasom, kot ponavadi komaj zacvilil, da ima vnetje grla, ter da ga mama nikakor ne spusti iz krempljev, da bi odšel na Peč. Ko sem razočarana odložila slušalko sta me »razveselila« z novico, da ne moreta priti še dva člana našega benda. Nekakšni družinski larifari, na katerem sta morala biti oba prisotna. In ko sem že mislila da ne more biti hujše, je na vratih potrkal še moj zadnji up in se držal za gleženj. »joj, kaj ste polivali vodo po stopnicah? Tako grdo sem padel, da ne vem, če bom sploh lahko prišel do doma, kaj šele, da bi lezel na Peč! Boste morali iti pač brez mene!« jecljaje sem mu povedala, da ostali tudi ne bodo mogli priti in oba sva žalostno zavzdihnila. Nakar me je stresel za ramena »edinole ti nam ostaneš. Pojdi, nadaljuj našo tradicijo, ter bodi tam v imenu nas vseh. S teboj bomo v duhu!« je zaključil kot kakšen duhovnik, ter malo je manjkalo, da mu nisem zaploskala. Oprtala sem si nahrbtnih, zajahala iskrega žrebca (beri kolo) ter se odpravila na »hribolazenje«.

Ko sem z zdanjimi močmi komaj prisopihala na vrh, se vrgla v travo, ter olajšano izdihnila, ker so se končale »muke«, me je doletelo prijetno presenečenje. Iz tistih nekaj planinskih navdušencev, ki so se razgledovali po okolici, sem zaslišala prijetno znan glas »Neejaaaaa! Sem pogledati. Koga jaz srečati tu zgoraj. Sem jaz mislil da je samo naša Familie tako nora, da hodi v Bergen.«verjetno mi ni treba razlagati, kdo naj bi to bil. Po prijetnem kramljanju z njegovimi starši sem ugotovila, da je njegov oče v bistvu po rodu Slovenec, in da iz tega izvira Anžetovo tako »neavstrijsko« ime. Ko sva nato sedela, vsak s svojim sendvičem in litersko plastenko vode v naročju, je iztegnil roko in zamahal po zraku. »vidiš, tu zgoraj, človek sploh ne misliti, da so tu meje. Prestopiš se za ein Schritt in si v Slovenija, še za enega in si v Avstrija, in za drei Schritt in si v Italija. Kaj ni to zanimivo? Tukaj se sploh jaz ne počutiti, da nisem iz Slovenija. Tukaj se jaz počutiti kot doma.« Le nemo sem pokimala ter še naprej sledila njegovi roki. Ko sem doma po še enem prepiru, ne vem kateri je že bil, ker sem že zdavnaj nehala šteti zaspala, sem se zavedala, kako prav je imel.

Anže nas je vedno znova presenečal. Na Mauricijev rojstni dan je prišel do njega, mu segel v roko, mu v polomljeni slovenščini voščil vse naj boljše ter mu izročil majhen paketek. Začuda, ga Mauricijo ni nazmerjal nazaj (kar je mimograda postala ena najbolj čudežnih novic zadnjega časa) in se mu je celo zahvalil. Odprl je darilo. V njem je bila ročno izdelana čestitka, ter majica, tipično anžetovske barve z živoudarnim napisom »ZASTONJ PRODANI NASMEH«. Še večje čudo pa je bilo, da smo videli Mauricija v tej majici pri telovadbi, in od takrat naprej jo je imel oblečeno vse bolj pogosto. Izkazalo se je, da vedno, ko je eden izmed nas imel prelomnico leta, ta veliki prestop v dobo starejših, no saj veste kaj mislim… vedno jim je Anže podarij majico, sicer v nekoliko drugačnem odtenku, a z vedno enakim napisom. Vsi smo jih tako pogosto nosili, da smo v šoli postani poznani, kot razred »rdečkastih nasmeharjev« Nekako smo se razumeli vedno bolj. Anže je postajal vedno bolj slovenec, celo prekljinjati se je naučil po slovensko, (upam, da tega stavka ne bodo cenzurirali) ter vedno bolj smo postajali odvisni od njegovega nasmeha. Pa tudi sami smo se bolj smejali. Ozračje v šoli je postalo bolj prijateljsko, še celo profesorji so postali bolj popustljivi, ampak samo toliko kakor jim dopuščajo pravila, no saj sami so tako rekli. Še celo do fazanov smo postali bolj prijazni, čeprav jim občasni frfrrr ni ušel. Vse to bi lahko opisali z enim samim stavkom. »Življenje smo si odeli v sončne barve.«

Zjutraj , ko sem se s težavo skobacala iz postelje me je spreletel čuden občutek. Nekako sem nekaj pomembnega sanjala ampak se nisem mogla spomniti kaj. Tisti občutek me ni minil niti, ko sem vsa zaspana komaj, z največjo muko odprla oči, ter v kuhinji zagledala mamo, kako pripravlja zajtrk. Nekoliko sem ga potlačila v ozadje, saj me je njena navzočnost močno zbegala. »kaj pa ti tukaj delaš? Zakaj nisi v službi in zakaj se smeješ?« »ja ljubica, s tvojim očimom sva se včeraj dokončno sprla, in podadala sva vlogo za ločitev.« še preden je uspela izgovoriti do konca, sem ji planila okoli vratu ter jo skoraj zadušila. S krilečimi rokami ter opletajočimi rokami, ter s polnimi usti smeha sva se zvalili na tla. Joj, kako sem bila srečna. Nič več prepirov, nič več slabih ocen, edino slončka Benjamina na steni bom pogrešala. Ven iz stanovanja sem dobesedno poletela, sosedi so me začudeno gledali, ter se muzali, ali sem zadeta, ali smo zadeli na loteriji ali kaj. To sem morala čimprej povedati ostalim. Na kraj, kjer se zmeraj zberemo, sem prihitela pet minut prezgodaj, tako da sem imela čas, da sem si pripravila svoj slavnostni govor. Ko sem zaslišala škripanje izza ovinka sem mislila, da so sošolci, a je bil samo otrok na triciklu, ki se je nerodno pozibaval, ter prevažal, tistih nekaj svojih prvih metrov, ter se šopiril, kot da vozi najmanj Harley Dawidsona. Ko so se vsi zaspani privlekli sem jih takoj napadla z veselo novico. Naenkrat pa so Anžetove oči postale še večje kot so ponavadi, ter oddirjal je na sredino ceste, kjer se je bližal avto.

Naenkrat me je spreletelo. Cele sanje so se mi v trenutku zvrtele pred očmi. Cviljenje zavor ter top udarec je prekinil otroški jok. Mali motorist je ležal malo stran od avta ter se na ves glas drl, medtem ko ga je Anže ves krvav stiskal v objemu. Postavil ga je na noge, se me posmejal, ter se obrnil k meni. Zazrl se mi je globoko v oči ter v njih se je dalo prebrati, da me ima rad. V tistem trenutku se je nasmehnil, najlepše na svetu, ter sekundo kasneje omahnil. Tišina je zavela okoli nas ter nihče si ni upal dvigniti pogleda, kaplje solz so neslišno izrisavale majhne packe po asvaltu.

Danes sem se spet zbudila z občutkom, da mi nekaj manjka a tokrat sem vedela kaj to je. V srcu je bila majhna praznina, ki jo je prej zapolnjala ena sama oseba, Anže, čeprav si tega tekrat nisem hotela priznati. Čeprav ga ni bilo več, nam je ostalo nekaj od njega, nekaj kar smo vedno nosili s sabo; njegov nasmeh je še vedno živel v nas.

Čudeži so se začeli dogajati tako pogosto, da jih sploh nismo več klicali čudeži. Mauricijo je sprejel avstrijca Petra (ja prav ste slišali!) v našo skupino. Nastop je bil bombni uspeh, saj smo s priredbo Anžetovih pesmi zadeli v polno. Nasmeh je postal del našega vsakdana, ter vedno več ljudi je bilo oblečenih v sončne barve. Na Anžetevem grobu je bil pritrjen listek, popisan z životoplimi barvami. Štiri besede. Zastonj je prodajal nasmehe.

Opomba: zgodba ni (avto)biografska, vse je izmišljeno.